»Exodus 1945 – Naša kri«: Vtisi prvih gledalcev
»Exodus 1945 – Naša kri«: Vtisi prvih gledalcev
Film je bil pred premiernim petkom že na ogled pri slovenskih rojakih v ZDA in Kanadi, slovensko predpremierno predvajanje za ekipo sodelavcev in njihovih družin, donatorjev, vabljenih gostov in predstavnikov medijev pa je bilo v torek, 17. februarja, v ljubljanski Odiseji. Nekaj udeležencev te predstavitve smo prosili, da so strnili svoje vtise ob ogledu filma.
Da se bomo kot narod počlovečili
Nadškof Zore si je film ogledal s sodelavci nadškofijskega ordinariata. FOTO: Studio Siposh
Msgr. Stanislav Zore OFM, ljubljanski nadškof metropolit
V torek zvečer sem se odzval povabilu ustvarjalcev filma Exodus 1945 – Naša kri in tako po dolgem času spet sedel v zatemnjeni filmski dvorani, ki so jo napolnjevali zvoki filmskega dogajanja in osvetljevale podobe filmskega platna. Ne bom govoril o različnih umetniško tehničnih dosežkih filma, ki nam je bil predstavljen. Veliko bolj so se me dotaknile dileme ljudi, ki so bili ujeti med različne možnosti in vsaka posebej je bila neizmerno zahtevna, usodna. Ostati ali zbežati. Rešiti tisoče ali umreti s tistimi, ki ne morejo zbežati. Napetost, ki je začela strmo naraščati znotraj družin, znotraj odnosov med zakonci. In potem težko breme vesti: »Sem se odločil prav? Bi moral biti sedaj biti na vlaku in ne na poti čez Ljubelj?«
Nam pa se tako rado dogaja, da ta primež notranjih stisk lahkotno presojamo iz naslanjača in zviška lepimo moralne sodbe in obsodbe. Ob tem mi stalno prihaja na misel pogovor mojega starega očeta, očeta moje mame, z nemškim oficirjem. Ta je vstopil v dnevno sobo njihovega doma in vprašal: »Kdo je tukaj gospodar?« Stari oče je odgovoril: »Kadar ste tukaj vi, gospodarite vi; kadar so tukaj partizani, gospodarijo oni. Kadar pa slučajno ni nikogar, takrat sem gospodar jaz.«
Verjamem, da nam bo ta film pomagal, da časa, predvsem pa odločitev ne bomo več presojali skozi ideološke plašnice in ukazano zgodovino, ampak bomo začeli slutiti, da so bili v dogajanje ujeti ljudje. Upam, da nam bo ta film pomagal, da se bomo kot narod počlovečili.
Film seže do srca
»Film s svojo subtilno govorico in obenem visoko tehnično kvaliteto prav vsem prezrtim, zamolčanim in pobitim brez groba daje pravico do podobe in imena.« FOTO: Studio Siposh
Dr. Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice
Film Exodus 1945: Naša kri seže do človekovega srca, ker se iz njega tudi rojeva. Izjemni ustvarjalci namreč nočejo spregovoriti z enakim jezikom ideologije, ki je po drugi svetovni vojni (raz)klala slovenski narod na vaše in naše, na ene, vredne slave in spomina, in druge, obsojene na pozabo in smrt. Čeprav je filmska zgodba osredotočena na lika dr. Meršola in dr. Janeža ter usodo poslednjega sanitetnega vlaka pred revolucionarnim prevzemom oblasti na naših tleh, film s svojo subtilno govorico in obenem visoko tehnično kvaliteto prav vsem prezrtim, zamolčanim in pobitim brez groba daje pravico do podobe in imena. Nam pa prinaša sporočilo, da vsi, ki tem ljudem tudi po filmski resničnosti Exodus 1945: Naša kri, nočejo priznati pravice do »biti človek«, biti del slovenskega narodnega spomina in opomin zoper norost zla, zavestno sodelujejo v tej zlohotni blaznosti in zanikujejo človečnost tudi v 21. stoletju.
Z zlatimi črkami zapisano ime
Romana Bider je pobudnica tridesetih maš za mučence med Slovenci. FOTO: Tatjana Splichal
Romana Bider, pobuda Vseposvojitev
Sapo jemajoč film Sipoševe vrhunske ekipe pred našimi očmi zgosti vse, kar se o slovenski travmatični zgodovini še po osemdesetih letih le mukoma prebija v skupno zavest. Če smo doslej ob priimku Meršol večinoma pomislili na novinarja, bomo zdaj mislili predvsem na izjemnega zdravnika. In tako kot ves svet pozna Oskarja Schindlerja, ki je rešil tisoč dvesto Judov pred deportacijo v koncentracijska taborišča, bo zdaj v spomin sveta z zlatimi črkami zapisano ime dr. Valentina Meršola, ki je okoli šest tisoč civilnih beguncev rešil pred repatriacijo.
Naj ustvarjalci nadaljujejo!
V pogovoru po predpremieri s kolegi zgodovinarji. FOTO: Studio Siposh
Mag. Jurij Pavel Emeršič, zgodovinar
Film gledalca že v uvodnih prizorih potegne v najusodnejše dogodke slovenske zgodovine. Osebne zgodbe so ustrezno umeščene v zgodovinski okvir, zvočna in vizualna kulisa sta izjemni. Ko pripoved gledalca dobro prevzame, se konča. Upam, da nas ustvarjalci ne bodo pustili na preddverju velikega petka, ampak nadaljevali svoj hvalevredni projekt in prikazali celovito podobo slovenskega Velikega tedna. Priporočam ogled.
Resnica, ki lahko prinese spremembo v mišljenju
Dr. Jože Možina in David Sipoš, direktor Studia Siposh. FOTO: Studio Siposh
Dr. Jože Možina, zgodovinar in novinar
Film Exodus 1945 – Naša kri sem spremljal z velikim zanimanjem, tudi zato, ker sem z avtorji govoril že pred začetkom projekta in jih opozoril na ključne poudarke, med njimi na zgodbo sester Mrak, ki sta ostali na vlaku z ranjenci, ko so zdravniki zbežali. Jelka Mrak Dolinar je bila moja pričevalka in dolgoletna prijateljica, zato me je posebej nagovorilo, da so v film zelo prepričljivo vključili tudi njuno zgodbo, njuno dilemo med strahom in pogumom. Kot zgodovinar, ki sem poznal ali snemal vsaj trideset ljudi, ki so bežali čez Ljubelj, snemal sem tudi sina Valentina Meršola, ocenjujem, da je avtorjem uspelo prikazati realno vzdušje tistega časa, kar je zelo zahtevno. Imamo veliko knjig, tudi strokovnih monografij, zbranih pričevanj, vrsto odličnih dokumentarnih filmov in sedaj v to temo stopa še film, kar je zelo pozitivno.
Za resnično soočenje z najbolj travmatično dobo naše preteklosti pa se bo na filmski način prej ali slej potrebno neposredno soočiti tudi z najbolj zahtevno in pomembno temo druge svetovne vojne pri nas – kdo in kako je sprožil slovenski razkol, ki se vleče do današnjih dni. To je po moji izkušnji tista tematika, tista resnica, ki lahko prinese spremembo v mišljenju.
»Film je nujen, potreben, zdravilen za Slovenijo«
Zakonca Rode s prijateljico iz Argentine. FOTO: Studio Siposh
Tone Rode, direktor Družine
Film Exodus 1945: Naša kri sem si ogledal z ženo Kristino in s prijateljico Andrejko Selan Vombergar iz Argentine, ki je bila te dni na obisku. Za nas, potomce povojnih beguncev, je bil ogled filma čustveni izziv, ponovno soočenje z bolečino, ki smo jo podedovali od staršev in jo nosimo v genih. Že kot otroci smo v izseljenstvu živeli iz spominov naših prednikov, ki so morali na silo in nehote zapustiti domovino, da bi si rešili življenje. Naša »forma mentis« je osnovana na teh spominih ter na močnem oklepanju tistega, kar je v življenju za nas bistveno: vera in upanje v Boga, ljubezen do bližnjega, brez zamerljivosti in sovraštva, ljubezen do rodne Argentine, ljubezen do naše očetnjave in domovine Slovenije, zvestoba do slovenskih korenin, pa čeprav te zmerjajo z izdajalci. Zvestoba tudi do naših pomorjenih sorodnikov, mnogih mučencev, ki so bili po vojni mučeni, brez sodbe pobiti ter vrženi v brezna širom Slovenije, ki so bili načrtno izbrisani iz javnega spomina in katerim je še danes vzeto dobro ime. Zato nas ob vsakem obisku Koroške, ob vsaki pot skozi Ljubelj in mimo Vetrinjskega polja, stisne pri srcu. Podobno se je zgodilo tudi ob ogledu filma. Saj če dr. Meršol ne bi uspešno posredoval pri Angležih in bi bili v Jugoslavijo komunistom izročeni ne samo vojaki Slovenske narodne vojske, temveč tudi civilisti, bi tudi nas nikoli ne bilo.
Pomagati tej ekipi pri nadaljevanju projekta je naša dolžnost, ne samo iz zvestobe do resnice v preteklosti, temveč predvsem za dobro naše skupne slovenske prihodnosti.
Film je nujen, potreben, zdravilen za Slovenijo. Uspešno predstavi ljudi z resničnimi usodami ter z lučjo življenjske stvarnosti prebije tabu uniformirane zacementiranosti ideološke, črno-bele karikature za potrebe preteklega režima in njihovih dedičev. Čeprav bi si želel več globine v dialogih, preko katerih bi gledalec spoznal notranje življenje, stiske in izzive glavnih likov, pa filmu v razmeroma kratki minutaži vsekakor uspe bistveno: pokazati resnične osebe na razpotjih težkih in usodnih odločitev, predstaviti rojake, ki morajo iz pozabe v javnost našega skupnega spomina. Iskrena hvala ustvarjalcem za pogum pri uresničitvi tako pomenljivega poslanstva. Pomagati tej ekipi pri nadaljevanju projekta je naša dolžnost, ne samo iz zvestobe do resnice v preteklosti, temveč predvsem za dobro naše skupne slovenske prihodnosti.



