Fant, ki brez filtrov izkazuje ljubezen

Ana in Martin Bradač prihajata iz Maribora, oba sta zaposlena v zobozdravstvu, imata pet otrok, kar pomeni poln urnik šolskih in obšolskih dejavnosti, treningov in ministriranja. Med petimi otroki je tudi 17-letni Luka, drugorojenec, ki odrašča nekoliko počasneje in na svoj način. Luka ima Downov sindrom, vendar to v družini ni v ospredju. »On je sin in brat, ki rad pomaga, se zna povezati z ljudmi in v hišo prinaša vztrajnost, mir in ljubezen. Je nepogrešljiv del družine,« opisuje mama Ana, ki o vsem pripoveduje z veliko vedrino. Blagoslovljena s petimi otroki Ana in Martin sta svojo skupno pot začela že v času študija v Ljubljani. Kasneje ju je življenje pripeljalo v Maribor, Martinovo domače mesto, kjer sta si ustvarila družino. »Bil je lep začetek,« se spominja. »Zaključila sva študij, dobila sva pripravništvo, kmalu zatem pa še prvega otroka.« Danes, po več kot dvajsetih letih skupnega življenja, vzgajata pet otrok, Zalo, Luko, Izaka, Nano in najmlajšega Matevža. Med njimi je drugorojeni Luka njihovo družinsko pot zaznamoval na nekoliko drugačen način. Ime dobil po kresničkah Luki in Lučki Luka se je rodil prezgodaj, v 34. tednu nosečnosti. Že med nosečnostjo so se pojavili zapleti, zaostajal je v rasti, zato so se zdravniki odločili za carski rez. Prvi dnevi po porodu so bili vse prej kot to, kar si starši običajno predstavljajo. »Prvih trenutkov sploh nisem doživela tako, kot bi si želela,« pripoveduje mama. »Dan po rojstvu mi je zdravnica povedala, da je Luka pravi borec. In to me je pomirilo.« Ko ga je prvič videla v inkubatorju, še ni vedela, kako zelo bo ta drobni deček zaznamoval njihova življenja. Ime mu je izbrala njegova starejša sestrica Zala. Navdušena nad risanko o kresničkah Luki in Lučki je vztrajala pri tem imenu. »In danes lahko rečem, da je Luka res naša lučka,« poudari mama Ana. Namesto obupovanja izbrala sprejemanje Čeprav so se že med nosečnostjo pojavljali določeni zapleti, diagnoza ni bila postavljena takoj. Luka namreč ob rojstvu ni kazal očitnih značilnosti Downovega sindroma. Šele pri približno sedmih mesecih, ko so se pojavile dodatne zdravstvene težave, so zdravniki opravili nadaljnje preiskave in potrdili trisomijo 21. »Šok, žalost, jeza – vse pride,« na vprašanje, kako sta sprejela novico, iskreno odgovori Ana in nadaljuje: »Ampak mi smo ga že sedem mesecev poznali brez oznake. In to je naredilo razliko.« Namesto vprašanja »zakaj mi« je izbrala sprejemanje. »Vedno sem verjela v to, da ti Bog ne naloži več, kot zmoreš,« dodaja. Iskanje poti med sistemom in lastno voljo Diagnoza pa niti ni bil največji izziv, temveč sistem. Ana, ki je zaposlena v zdravstveni stroki, je hitro opazila razlike med prakso v Sloveniji in tujini. »Če bi sledila samo sistemu, bi bil Luka že od začetka v posebni šoli,« omeni in dodaja, da sta si z možem že od vsega začetka želela Luko vzgojiti tako, da bo čim bolj samostojen. Tako sta se zavestno odločila za vključevanje. Luka je obiskoval vrtec in kasneje redno osnovno šolo. Tam ni bilo vedno lahko, saj sistem vključevanja ni bil popolnoma prilagojen, opisujeta. Kljub temu je v rednem izobraževalnem okolju ostal do petega razreda osnovne šole, kjer je bil vključen v razred z vrstniki in ob podpori šole napredoval po svojih zmožnostih. Kasneje sta se starša odločila za spremembo in ga prepisala na Center Gustava Šiliha v Mariboru, kjer je zadnji dve leti vključen v t. i. poseben program, prilagojen otrokom s posebnimi potrebami. »To ni poraz. To je prilagoditev realnosti,« poudari mama Ana. Odločitev je bila premišljena in narejena z namenom, da Luka dobi okolje, v katerem lahko napreduje v svojem tempu in na način, ki mu najbolj ustreza. Dva nepogrešljiva stavka Luka je bil že od malega drugačen predvsem po svojem značaju. Starša ga opisujeta kot mirnega, potrpežljivega in izjemno ljubečega otroka, hitro se prilagodi in ni zahteven. Posebno izrazit pa je njegov odnos do ljudi. Ljubezen in naklonjenost izraža neposredno, brez zadržkov ali filtrov, kar v družini izpostavljajo kot eno njegovih najlepših lastnosti. Njegove besede so preproste in iskrene. »Lepa si« in »rad te imam« sta stavka, ki ju doma slišijo vsak dan. Družina je že od začetka zavestno sledila načelu vključevanja. Ne le v ožji družinski krog, temveč tudi širše, med prijatelje, sosede in skupnost. Luka je tako odraščal v okolju, kjer ni bil izoliran ali zaščiten pred vsakdanjim življenjem, ampak vanj vključen. »Ne moreš ga zaviti v vato. Življenje je takšno, kot je, in takšno je za vse,« pravi mama. Ob tem poudari, da so tudi vprašanja okolice vedno jemali kot del odraščanja in učenja. Otroci v bližnjem okolju so pogosto spraševali brez zadržkov, kar so v družini sprejemali kot nekaj naravnega. »In to je prav. Tako se učimo tako mi kot oni,« še doda. »Rad pomagam župniku« »Sem Luka in sem star 17 let, letos bom dopolnil 18. Rojstni dan imam 12. avgusta, nekaj dni pred praznikom Marijinega vnebovzetja. Sem prijazen in rad pomagam drugim,« se Luka sam predstavi. Luka svojo pot gradi z različnimi dejavnostmi, ki so sčasoma postale pomemben del njegovega vsakdana. Že pri šestih letih je postal ministrant, k temu ga je povabil takratni župnik Marko Veršič. V družini to vidijo predvsem kot priložnost, da je vključen in da ima svoje mesto v skupnosti. »Pomembno mi je, da se počuti sprejetega in koristnega,« pove mama. »Rad pomagam župniku,« doda Luka in še omeni, da se pri oltarju in v vlogi strežnika dobro počuti. V preprostem pogovoru z Luko nam hitro postane jasno, da ga sicer najbolj pritegne šport. Brez pomišljanja omeni nogomet in navijaško pripadnost NK Maribor, ne pozabi pa niti na košarko: »Navijam tudi za Luko Dončića v Ameriki.« Šport spremlja, kadar ima možnost, in ga povezuje tudi z osebnimi izkušnjami. Državni prvak v judu Zelo pomembno mesto v njegovem življenju ima tudi judo, kjer se je vključil v inkluzivno skupino otrok s posebnimi potrebami. V judu je Luka hitro pokazal, da ima občutek za gibanje, vztrajnost in tekmovalnost, ki ga žene naprej. Nanizal pa je tudi že tekmovalne uspehe. Njegova mama se spominja prvega tekmovanja: »Ko sem ga prvič videla na stopnički, sem bila ganjena. Ta iskrena sreča, borbenost … to te res gane.« Danes ima za sabo že več nastopov na državnih prvenstvih, v svoji kategoriji pa je osvojil tudi zlato medaljo in postal najboljši v svoji kategoriji. »Takrat sem bil zelo vesel,« pove Luka in doda, da mu ta izkušnja veliko pomeni. Pove tudi, da se v prostem času rad druži s sorojenci, posluša glasbo in hodi na koncerte, bil je že na več koncertih slovenskih glasbenikov skupaj z družino. »To mi je všeč,« doda brez dodatnih razlag. Dve preprosti želji Luka, ki je na pragu polnoletnosti, se vse bolj vključuje v vsakdanje družinsko življenje. Doma pomaga pri opravilih, prevzame naloge, ki jih zmore, in pogosto poskrbi tudi za mlajšega bratca, ko je to potrebno. »Vsaka dodatna roka v naši družini pride prav in Luka je vedno pripravljen pomagati,« pravita starša. Ob koncu pogovora Luka poboža z iskreno željo: »Želim si, da bi bili ljudje bolj prijazni,« in doda, da mu je pomembno, da si ljudje med seboj pomagajo in ne izključujejo. Ob tem je zelo hvaležen svoji družini, da ga podpirajo v športu in veri, ki mu veliko pomenita. Mama Ana pa doda, da ju z Luko posebej povezuje pogovor in skupni trenutki. »Znava si pokazati, da se imava rada,« pove in doda, da si želi, da bi ta bližina ostala med njima še dolgo let.

Fant, ki brez filtrov izkazuje ljubezen

Fant, ki brez filtrov izkazuje ljubezen

Blagoslovljena s petimi otroki

Ena župnija, trije čudeži

Čudenje

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.