1. avgusta 1925, pri nedopolnjenih 20 letih, so se ji odprla vrata samostana sester Božje Matere usmiljenja v Varšavi. V skupnosti je prejela ime sestra Marija Favstina. Noviciat je opravila v Krakovu in tam izpovedala prve, po petih letih pa večne redovne zaobljube. Živela je v globoki združitvi z Bogom, ki jo je s trpljenjem pripravljal na njen poklic poslanke Božjega usmiljenja.

Leta 2000 razglašena za svetnico

Papež Janez Pavel II. je s. Favstino Kowalsko 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, 30. aprila 2000 pa za svetnico. Tisti dan je bila bela nedelja, ki se je prvič obhajala kot praznik Božjega usmiljenja. Jezuit p. Tomaž Podobnik, ki je odličen poznavalec mistikinje sv. Favstine Kowalske, je v pogovoru za Družino v letošnjem aprilu povedal: »Pomenljivo je, da je papež Janez Pavel II. takrat razglasil za svetnico poljsko redovnico Favstino Kowalsko, mistikinjo Božjega usmiljenja. Jezus se je sv. Favstini 22. februarja 1931, ko je bila že redovnica, na prvo postno nedeljo prikazal kot Vstali. Presenečen sem bil, ko sem to izvedel. Človek bi pričakoval, da bo v postu Gospod spoštoval liturgični čas.«

Ob današnji priložnosti poobjavljamo del intervjuja s p. Tomažem Podobnikom iz aprila 2022. Z njim se je pogovarjal Družinin novinar Marjan Pogačnik.

Poslanstvo, da svetu preda sporočilo o Božjem usmiljenju, je sv. Favstini Kowalski Jezus zaupal v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Ali je tisti čas kakor koli podoben današnjemu času?

Zelo podoben. Vojna v Ukrajini meče na današnji čas strahotne sence. Favstina je živela v času, ko je pod Leninom in zatem pod Stalinom začel divjati komunizem. Gotovo je v Glasniku Srca Jezusovega brala, kaj se dogaja, o holodomoru, načrtnem izstradanju 7 milijonov Ukrajincev, o eksekucijah, do katerih je prihajalo še pred nacionalsocializmom. Tako komunizem kot fašizem in nacizem, kot danes ugotavljajo zgodovinarji, izhajajo iz iste vizije Marxa in Engelsa o »novem človeku«, le poti samoodrešenja ubirajo različne, prek zlorabe mita delavskega razreda ali prek »čiste rase«. O narodih, ki »niso dorasli«, ki ne zmorejo preiti na »višjo raven« novega človeka, so že takrat govorili, da jih je treba pobiti in uničiti. V tem temnem, strahotnem času se Heleni Kowalski, ko še ni bila redovnica, Jezus prvič prikaže ves v ranah.

Potem se ji znova prikaže čez nekaj let, 22. februarja 1931, ko je bila že v samostanu v Plocku, tokrat kot poveličani, Vstali. Jezusove rane so zdaj mimo, njegovo trpljenje pa se nadaljuje v človeštvu. Holodomor se je zgodil dve leti pozneje, v letih 1932 in 1933. V tem je sporočilo Vstalega za nas: »Z vami vse dni, tudi v vašem trpljenju. Ne obupajte.« Tragedija je najprej zadela Ukrajino, zatem pa je pljusknila tudi na Poljsko, ki sta si jo Hitler in Stalin razdelila. Srhljive sence tistega dogajanja tudi danes padajo na človeštvo. Če je takrat šlo za podivjani mit samo­odrešenja, za novega človeka, nadčloveka v nacionalsocializmu in ubijalsko mesijanstvo v komunizmu, gre danes za velikorusko mesijanstvo, ki žal meče senco spora tudi med naše pravoslavne brate.

P. Tomaž Podobnik. FOTO: Marjan Pogačnik

Bil je večer, ko je sestra Favstina v svoji celici za­gledala poveličanega Kristusa. Favstini, polni svetega strahu in veselja, naroči, naj da naslikati njegovo podobo, po vzorcu, ki ga vidi. Favstina pozneje vpraša Jezusa: »Kaj naj napišem spodaj? Kralj usmiljenja?« Jezus ji reče: »Jaz sem Kralj usmiljenja, ampak napiši Jezu ufam tobie,« Jezus, zaupam vate. Poudarek je na imenu: Jezu, Ješua, Jahve – »jaz, ki sem tu, da te rešujem«. Že na samem začetku ji tako razodene Božje usmiljenje, ki je povzeto v Jezusovem imenu.

Ali je v tem glavno sporočilo sv. Favstine?

Absolutno. Zanimivo pa je nekaj. Sv. Marjeti Mariji Alakok se je Jezus v 17. stoletju prikazal kot tisti, ki je ljubeč. Pri razodetju sveti Favstini pa gre za usmiljenje. Torej ne gre samo za to, da začutimo Jezusa, ki je ljubezen, ampak kot da bi nam Jezus hotel reči: Če ste že na to pozabili, ljudje, vsaj nase poglejte, kako zelo ste potrebni usmiljenja. Srce je zakrito, premalo smo se poglobili v ljubezen ali pa preveč ozko pobožno. Ne vidimo lastne bede in bede človeštva ter vsega, kar se dogaja. Včasih so pobožni ljudje rekli: »Pa Bog se nas usmili.« To je vzklik, ki ga Favstina prejme od Jezusa: »Usmili se nas in vsega sveta.«

To je krik človeštva. Samo usmiljenje nas lahko reši. Zdajle. To, kar se dogaja, so pošastne sence, je strah v naših srcih – kaj, če neodgovornež v blodnji pritisne na rdeči gumb in bo v hipu vsega konec. Favstina se stalno vrača k podobi Jezusa z žarki; ko ne more moliti v kapeli, si predstavlja poveličanega Jezusa, kakor ga je videla, in moli rožni venec Božjega usmiljenja. Premišljuje njegovo trpljenje, ki pa je že poveličano v vstajenju. Tako Jezus vstopa tudi danes med nas in govori: Mir vam bodi, jaz sem z vami, ne bojte se. Ali to pomeni, da bomo odnesli celo kožo? Upajmo, da! Kakor koli že bo, ostane nam gotovost: on je absolutni zmagovalec. Želi nam reči: »Ne bojte se smrti, zmagal sem. Ne bojte se zla, je premagano. Ne bojte se trpljenja, posvečeno je po mojem trpljenju. Ne bojte se nesmisla, jaz sem smisel.«

Sestra Favstina je umrla 5. oktobra 1938, ko je imela komaj 33 let.

»Človeštvo ne bo našlo miru, dokler se z zaupanjem ne obrne k Božjemu usmiljenju,« je Kristus dejal sv. Favstini. Kako si razlagate te besede?

Mir ima dva pomena. Prvi je lahko politični mir. Drugi pa mir v najbolj žlahtnem smislu – »svoj mir vam dam«. Gotovo ne bomo našli miru zgolj z diplomacijo, saj ima vsak, na levi in desni, svojo ideologijo, interese, pravičništvo, ki to v resnici ni, svoje izgovore. Putin taji, da pobojev sploh ni bilo. Kot je tajil že Stalin. Skratka, sami se ne bomo zmenili. Orožje se kopiči ... Božje usmiljenje bi bilo, da se pomirijo, da se krvava norija neha. Če je bilo kdaj nujno moliti k Svetemu Duhu, je to danes. Pridi, Duh treznosti, Duh resnice. Če pustimo Božjemu Duhu, prihaja po molitvi, kajti Božji mir je dar, ki ga Bog polaga ne le v besede, ampak v srca. Potrebno je ponižanje: oprosti, delali smo krivico. Bog daj, da po molitvi človeštva pride do pravega miru.

Kako razumeti, da je Bog pravičen in usmiljen hkrati?

Lahko govorimo o Božjih lastnostih, o pravičnosti, usmiljenju …, a mislim, do to ni ustrezen pristop. Gledati moramo Boga, kako ravna z nami. Pri preroku Ozeju pravi: »Moje srce se obrača v meni, moje sočutje prekipeva«, kajti »Bog sem in ne človek«. Bog je vedno usmiljen, čez tisoče rodov. To pomeni, da je ta Božja lastnost nad vsemi drugimi. To je svetopisemski pogled: Bog je dober in je tudi svet ustvaril dober. Šele po naši manipulaciji in izigravanju dobrega je prišlo zlo. In bratomor. Sveto pismo jasno pravi: »Bog je ljubezen in teme ni v njem.« Ni pa rečeno: »Bog je pravičnost.« Pravičnost mora biti, v Stari zavezi je ta temelj upanja, da bodo vendar krivičniki kaznovani za tisto, kar delajo, in da bo nastopila pravičnost. A Bog je že od začetka sama luč. To je nekaj tako milega, lepega. »Bodite dobri, kot je dober nebeški Oče.« O tem govori zgodba o izgubljenem sinu: Oče bi ga lahko napodil s psom, ga z bičem premlatil … Vendar ga vidi od daleč in mu teče naproti ter ga objame! Ker je Ljubezen. Je pravičen, ni pa pravičnost z veliko začetnico. Zato vidimo, kako Jezus vstopa v zaprtost apostolov in strahove in tesnobo in slabo vest … On je Očetov objem in od njega prihaja reka Božjega usmiljenja.

A Bog je že od začetka sama luč. To je nekaj tako milega, lepega.

Kako lahko sprejmemo Božje usmiljenje in postanemo njegovo orodje v tem svetu?

Ni tako lahko sprejeti Božjega usmiljenja, ker Jezus postavlja pogoj za to: Bodite usmiljeni, da boste usmiljenje dosegli. Treba je prejemati transfuzijo Božjega usmiljenja, ki se dogaja pri spovedi in zlasti v svetem obhajilu. Favstina Kowalska ima to čudovito molitev: Pomagaj mi, Gospod … da bi bile moje oči usmiljene, da bi bil moj jezik usmiljen, moje roke, noge usmiljene … Spremeni me vase. To je proces spreminjanja – da žarki Božjega usmiljenja gredo skozi mene do ljudi. Bodi pametno dober, a tudi če si bil kdaj naivno dober, naj ti ne bo žal. Ker bo lahka Božja sodba: delal si dobro in odpuščal, jaz ti odpuščam. To Božje usmiljenje v kalvarijskem žaru nas nenehno opravičuje: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.

Ali v preizkušnjah, ki prihajajo nad svet ali pa jih sami povzročimo, lahko vidimo delo Božje pravičnosti?

Preizkušnje, ki smo jim priča, pandemije in vojne, so delo človeške neodgovornosti glede narave in družbenih odnosov. Gre za opozorilo, da se streznimo, in to je hkrati tudi sporočilo usmiljenja. Narobe pa bi se bilo odzvati apokaliptično, panično, češ, vesoljni potop bo, naredimo si čolne. Pravi odziv je zresnitev. Na televiziji gledamo poročila o pobijanju nedolžnih, takoj zatem pa reklamo z zabavo. Češ, jejmo in pijmo, ker jutri bomo tako umrli. Morali bi znati brati znamenja časov. Bog nas prek tega, kar se dogaja po človeški zlorabi svobode, opozarja. Za Putina in druge odgovorne moramo moliti in se počasi učiti abecede Božjih sporočil v našem času. V tem smislu je bilo Favstini naročeno, naj iskro Božjega usmiljenja prenese vsemu svetu in Božje ljudstvo pripravi na Jezusov zadnji prihod. Kardinal Macharski je dejal: »To ni še ena pobožnost, z ničimer ni primerljiva. Nobena diplomacija, nobena politika, nobena človeška bistroumnost in sposobnost ne bo rešila tega, kar se zdi, da gre v pogubo, ki jo pripravlja človek ne samo enemu človeku, marveč človeštvu, ampak samo Jezus, Križani in od mrtvih Vstali.« Tako da moramo klicati Božje usmiljenje. Prvi dar pa je streznitev, tako kot je izgubljeni sin rekel sebi: »Kam sem zašel?«, šel vase in se napotil nazaj k Očetu.