Duhovnika Filipa Terčelja in Franca Krašno so komunistični morilci najprej ugrabili, potem pa umorili 7. januarja 1946 v odročni Štulčevi grapi pod Davčo v zgornjem delu Selške doline. To so naredili, čeprav je šlo za najbolj svetli osebi, za duhovnika v službi vernikov in preprostih ljudi, njuni morilci pa so bili okoreli komunistični kriminalci.

Filip Terčelj leta 1942. VIR: knjiga Albreht, Terčelj

Mislili smo, da smo se osvobodili jarma totalitarizma

Potem so komunisti Slovence okovali v 45 let dolgi mrak udbovskega ustrahovanja. Po demokratizaciji Slovenije leta 1990 smo mislili, da smo se Slovenci osvobodili jarma totalitarizma. Pa se nismo. Nekaj zato, ker so recidivi totalitarne miselnosti pomemben element človekovega bistva, in se ta vedno znova pojavlja okoli nas, še bolj pa zato, ker naša demokratizacija ni mogla biti pristna in dosledna, saj so leta 1990 komunisti obvladovali tako rekoč vse glavne družbene (pod)sisteme, od politike, šolstva, kulture, medijev, gospodarstva itn. Kadrovsko šibki demokratično usmerjeni del pa teh množičnih totalitarnih struktur ni mogel obvladati, kljub demokratičnim volitvam, pluralističnemu parlamentu in občasnih šibkih vodenjih oblasti, kjer je bilo veliko oportunizma ter gnilih kompromisov. Seveda je tudi 45-letna totalna indoktrinacija o »naprednih« komunistih oziroma levičarjih in »nazadnjaških« »desničarjih« naredila opustošenje.

Franc Krašna VIR: knjiga Albreht, Terčelj

Miselnost ideološkega izključevanja

Naj se vrnem k Filipu Terčelju, kjer se je »zgodila« Ajdovščina. 21. marca 2007 je župan Ajdovščine Marjan Poljšak poslal dopis, v katerem je oporekal postavitvi spomenika prof. Filipu Terčelju.

18. novembra 2007 sem v Družini objavil prispevek z naslovom Dolg do Filipa Terčelja. Poglejmo vsebino, opis naše novodobne totalitarne stvarnosti, takole sem napisal pred sedemnajstimi leti.

Primorski duhovnik Filip Terčelj je še ena zamolčana osebnost našega 20. stoletja. Čeprav je med obema vojnama veliko naredil za Slovence na Goriškem, zaradi česar so ga fašisti hudo preganjali, je bil trn v peti tudi povojnim komunistom, ki so ga januarja 1946 umorili. V rojstni župniji Šturje – kraj je danes del Ajdovščine – so se mu želeli domačini oddolžiti za njegove zasluge za Slovence na Primorskem in ga vrniti v narodov spomin s primernim spomenikom v Šturjah. Za spomenik sta bila tako župnija kot krajevna skupnost, pridobili so dve lokacijski informaciji in mnenje Zavoda za spomeniško varstvo iz Nove Gorice, ki postavitvi ne nasprotuje, na koncu so ajdovski občinski svet zaprosili še za dodelitev stavbne pravice štirih kvadratnih metrov na javnem dobrem. Toda tam je prevladala levičarska miselnost nestrpnosti proti duhovniku in narodnjaku. Zadevo so na občini spolitizirali in poiskali nekaj za lase privlečenih razlogov proti postavitvi spomenika. S tem so levičarji v Vipavski dolini že drugič v kratkem času preprečili postavitev spomenika dvema znanima in zaslužnima primorskima osebnostima. Očitno na Primorskem še naprej prevladuje miselnost ideološkega izključevanja, po kateri imajo lahko spomenike samo »borci« za komunizem, vsi ostali pa niso nič vredni.

Grivče pri Ajdovščini s Školja, rojstni kraj Filipa Terčelja. VIR: knjiga Albreht, Terčelj

Nesprejemljivo, da je Terčelj tako malo znana osebnost

Za dokončno ureditev šturskega Cankarjevega trga so si zamislili kamnit vodnjak, ob njem pa bronast spomenik rojaku, duhovnemu voditelju narodnoobrambnega gibanja po prvi svetovni vojni na Primorskem, duhovniku in profesorju Filipu Terčelju. Ob tem projektu sta se povezali krajevna skupnost in župnija Šturje, prva bi finančno pokrila stroške postavitve vodnjaka, druga pa spomenika.

Predlog za postavitvi spomenika Terčelju sega v leto 1992, ko so se spomnili stote obletnice njegovega rojstva; ob 60. obletnici smrti pa je dozorela misel, da s spomenikom, ki bi simbolično ovrednotil njegov pomen za primorski narod, ne gre več odlašati. Za odbor za postavitev spomenika pri Župnijskem pastoralnem svetu župnije Šturje je bilo nesprejemljivo, da je Terčelj danes tako malo znana osebnost naše preteklosti. Zato bi bila postavitev spomenika možnost, da zanj izvedo in ga spoznamo tako Ajdovci in Primorci, kot tudi ostali Slovenci.

Postal je glavni tajnik Prosvetne zveze

Filip Terčelj se je rodil v Grivčah 2. februarja 1892 kot prvorojenec. Osnovno šolo je obiskoval v Šturjah, trinajstleten pa odšel v gimnazijo v zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Končal je študij teologije in leta 1917 postal duhovnik. Po štiriletnem kaplanovanju v Škofji Loki so mu predstojniki svetovali, da nadaljuje študij, in odšel je v Köln, kjer je dosegel profesuro na Socialno-pedagoški fakulteti. V tem času je skrbel tudi za slovenske izseljence, posebno rudarje na Vestfalskem in zanje ustanovil prvo zasebno šolo. Udeležil se je še študijskih tečajev za delo v kulturno-prosvetnih ustanovah.

Vleklo ga je med svoje ljudi, na Goriško, ki je po prvi vojni pripadla Italiji, in obogaten z novimi izkušnjami ter zamislimi je prišel leta 1922 v Gorico, kjer je postal katehet in duhovni vodja v Alojzijevišču. Na temeljih že pred vojno dokaj razvejanega društvenega življenja v okviru Slovensko krščansko–socialne zveze so konec leta 1922 ustanovili novo Prosvetno zvezo, Terčelja pa izvolili za glavnega tajnika. Postal je njena gonilna sila.

Rojstna hiša Filipa Terčelja v Grivčah pri Ajdovščini. VIR: knjiga Albreht, Terčelj

Organizator narodnih društev

S sistematičnim organiziranjem okrožnih odborov in ustanavljanjem društev, tudi v najbolj odročnih krajih, je v petih letih, do prisilnega razpusta leta 1928, nastalo 19 odborov s 136 društvi ter 32 samostojnimi krožki, torej 168 prosvetnih enot z okrog 12.000 člani. Imeli so še podzvezo v Trstu, ki je svoje delo razširila na Notranjsko. Terčelj je največkrat sam v imenu Centralnega odbora obiskoval društva, predaval in pregledoval njihovo delovanje, svetoval, tako glede organizacije kot glede čisto praktičnih napotkov. Prosvetna zveza je v tem času izdajala svoj mesečnik Naš čolnič (v 3.000 izvodih), ki ga je urejal Terčelj in v glavnem tudi sam pisal. To njegovo obsežno publicistično delo vključuje socialno-vzgojne in pedagoško-psihološke ter kulturne članke, pa tudi črtice. V okviru teh društev so se odvijali tečaji, predavanja, prosvetni večeri, tekme, igre, koncerti, telovadni nastopi, ustanavljanje knjižnic.

Istočasno je imel kot zelo cenjen govornik ter pridigar nešteto govorov in pridig po vsej deželi. Ljudje so ga poslušali nepremično, njegova beseda, domača in prisrčna, je segala v srce, duhovno in narodno dvigala ter opogumljala.

Filip Terčelj na mali maturi leta 1909, v predzadnji vrsti drugi z desne. VIR: knjiga Albreht, Terčelj

Prosvetljeval je s pisanjem

Terčelj je tesno sodeloval tudi z Goriško Mohorjevo družbo vse od ustanovitve leta 1924 in postal član njenega uredniškega odbora. Prispeval je članke, črtice in pesmi v prve koledarje. V tej založbi je v tem času izdal dve knjigi: Za domačim ognjiščem (vzgojna čitanka) in Mati uči otroka moliti (katekizem za najmlajše). Obe sta izpostavljali socialne, narodne ter etične vrednote in sta nosili slovensko besedo, tudi najmlajšim. Da bi se v cerkvi in izven nje gojila slovenska pesem, je skupaj z Jožkom Bratovšem in s skladateljem Vinkom Vodopivcem prispeval izdajo treh liturgičnih pesmaric v letih 1929 do 1933: Božji spevi, Gospodov dan in Zdrava Marija. Sam je napisal liturgične uvode in besedila pesmi, skupaj 114. Te pesmi prepevamo še danes. Bil je avtor ali sodelavec še pri mnogih drugih publikacijah.

Zaradi slovenstva so ga Italijani hudo preganjali

V tem času pa je doživljal že tudi velike stiske zaradi političnega preganjanja. Filip Terčelj je bil med vidnejšimi, ki so »zaustavljali proces italijanizacije«. Nanj je italijanska oblast budno pazila in ga februarja leta 1930 klicala na zagovor, ker da širi med mladino svoje politično prepričanje in načela, ki nasprotujejo državnemu redu itd., zaradi česar so mu izrekli opomin in nezaupnico. Za aretacijo in onemogočenje pa so potrebovali povod. 6. septembra 1931, na prvo obletnico ustrelitve bazoviških žrtev, je v Brdih zaplapolalo nekaj slovenskih zastav. Zaprli so večje število Bricev, jih izpustili in spet zaprli decembra; dan kasneje pa še Filipa Terčelja in Lojzeta Bratuža z obtožbami, da sta bila v tesnih stikih s priprtimi, vršila panslavistično in iredentistično propagando itd. Aretacije so bile povezane z nečloveškim izsiljevanjem in mučenjem. Obsodili so ga zaradi delovanja med mladino, ker so se ostale obtožbe izkazale za neutemeljene. Najprej so ga zaprli v goriškem sodnijskem zaporu, nato pa premestili v koprsko ječo, v temnico. Ta mučenja so ga psihično in fizično spravila na rob. O tem govorijo nekateri zapiski italijanskih upravnih in sodnih ustanov ter nekaj ohranjene korespondence. Junija so ga obsodili na petletno izgnanstvo v kraj Campobasso, jugovzhodno od Rima. Tam je živel brez dohodkov, nazadnje je ostal celo brez samostanske celice, ki so mu jo sprva dodelili.

Nova maša Filipa Terčelja leta 1917. VIR: knjiga Albreht, Terčelj

Umik z Goriške v Jugoslavijo

Po posredovanju cerkvenih oblasti so ga po enem letu pomilostili. Vrnil se je na Goriško, toda italijanski režim mu ni več dovolil, da bi prevzel še tako skromno službo med Slovenci, niti v Ajdovščini, kamor ga je vabil oboleli župnik Josip Fon. Zopet je živel brez dohodkov, vrnil se je domov. Grozila mu je nova aretacija (za vsak njegov korak in besedo so iskali politično ozadje). Tako se je nekajkrat skril pred fašisti in aprila 1934 (opozorjen, da bo aretiran) se je umaknil čez mejo, v Jugoslavijo oziroma Ljubljano.

Tudi v Ljubljani mu ni bilo lahko; za silo si je uredil življenje. Od jeseni 1934 je poučeval nemščino in verouk na II. državni (Poljanski) gimnaziji, stanoval pa je v bivši šentpetrski vojašnici, tedaj spremenjeni v umobolnico, kjer je opravljal službo hišnega duhovnika. Zbiral je dijake in prirejal glasbeno-gledališke predstave – zanje je pisal dramske prizore in tudi glasbo. Dijakom je pomagal tudi materialno, posredoval pa za ljudi, ki so imeli težave z oblastmi. Nastopal je na shodih in taborih, kjer je opozarjal na položaj primorskih Slovencev.

Filip Terčelj po novi maši. VIR: knjiga Albreht, Terčelj

Med vojno je bil duhovnik in pisatelj

Po italijanski okupaciji Ljubljanske pokrajine so ga za tri mesece zaprli, izgubil je službo in stanovanje. Pomagali so mu ljudje, ki jim je prej sam izkazoval pomoč, na primer družina Toneta Tomšiča. Kasneje so ga neprestano nadzorovali Nemci. Rad se je odzival prošnjam duhovnih sobratov in jim pomagal pri delu, zlasti med prazniki.

V letih bivanja v Ljubljani je le našel nekaj več časa za daljša prozna besedila. Leta 1940 je bila za Goriško Mohorjevo družbo natisnjena povest o vipavski preteklosti okrog leta 1900 – živa slika okolja, narave, burje ... z naslovom Vozniki. Ilustriral jo je primorski slikar Riko Debenjak. Knjiga tedaj ni dobila dovoljenja za izdajo in je prišla med bralce šele leta 1945 (kasneje je bila prevedena v francoščino, hrvaščino in nemščino). Leta 1935 je v Gorici izdal zbirko kratke proze z naslovom Ogorki; večina besedil je bila prej objavljena v dveh letnikih Družine (mesečnik, ki je lahko izhajal le v letih 1929 in 1930). Ta je, podobno kot v Voznikih, vzel iz resničnega življenja, večinoma iz domačega sveta. Obe goriški izdaji sta izšli pod psevdonimom F. Grivški. V teh letih je objavljal tudi v ljubljanskih revijah Lučka in Naša zvezda.

Aretacija, nato še umor

Takoj po vojni – od srede junija do srede septembra – ga je zaprla nova komunistična oblast. Ovadbe o »narodnem izdajstvu«, ki so se izkazale za neresnične, naj bi prišle predvsem z Goriške. Ta zapor je bil zaradi vsestranske absurdnosti za Terčelja od vseh najhujši. Iz njega je odšel bolan, v bolnišnico oziroma umobolnico na Studencu. Ker je primanjkovalo prostora, se je moral 25. novembra tudi od tam kmalu izseliti, stanovanja pa ni imel. Želel si je domov, da bi se pozdravil ob primerni oskrbi, a dovoljenja ni dobil. Zanj ponovno ni bilo nobenega mesta – ne v šoli, ne v prosveti, ne v osnovnem – duhovniškem poklicu. Životaril je kot revež.

Šturje pri Ajdovščini, spominska plošča za Filipa Terčelja in Srečka Gregoreca. FOTO: Ivo Žajdela

Terčeljeva prošnja za življenje

Danes poznamo pismo, ki ga je Terčelj v skrajni življenjski stiski napisal »Nadzorni komisiji S.N.O.S.a v Ljubljani«. V njej je na dolgo opisal, kako so ga pred vojno preganjali Italijani, kako je težko živel tudi med vojno, še huje pa je bilo po vojni, ko so ga najprej zaprli, nato pa se je moral vdinjati novim oblastnikom. Pisal jim je, da kljub lojalnosti do nove oblasti brez vse sredstev životari od »milodarov«. Prosil jih je, naj nujno uslišijo njegovo prošnjo oziroma mu dajo možnost, da bo »vsaj mogel živeti«.

To pismo, Terčeljev obupani klic na pomoč, veliko let preganjan, od fašistov, nacistov in komunistov, ko je na koncu, jeseni 1945, živel v skrajni revščini, je nedavno v zborniku Železne niti v Železnikih objavil Vincencij Demšar in ga pospremil z povsem neprimernim komentarjem. Pismo je izrazit izdelek specifičnih okoliščin, povojnega komunističnega nasilja, zato ni dovolj, da ga samo objavimo, ne da bi bralca opozorili, v kako bednih in totalitarnih okoliščinah ga je avtor moral napisati, če je v tistih okoliščinah, ko so komunisti množično uničevali ljudi, sploh želel (pre)živeti.

Filip Terčelj, Nadzorni komisiji SNOSa, 1945. VIR: NUKZa božične praznike leta 1945 je odšel k prijatelju Francu Krašni, župniku v Sorici, ki je oskrboval tudi Davčo. Tam so ga komunisti že 7. januarja 1946 skupaj s Krašno umorili. Pokopan je zraven cerkve v Davči.

Šturje pri Ajdovščini, spominska plošča za Filipa Terčelja. FOTO: Ivo Žajdela

Velika, tragična in zamolčana osebnost

Zaradi take usode je Filip Terčelj ena izmed tragičnih, zamolčanih osebnosti naše polpretekle zgodovine. O njegovem življenju in delu je napisanih kar nekaj prispevkov, pa tudi samostojnih publikacij. Marijan Brecelj je leta 1992 pri Ognjišču, v zbirki Graditelji slovenskega doma, izdal knjižico o njegovem življenju in delu, z nekaterimi proznimi besedili, pesmimi in vzgojnimi spisi. Leta 1998 je dr. Fabijan Silvester napisal na ljubljanski Teološki fakulteti o njem magistrsko nalogo, v kateri je poleg življenjepisa posebej obdelal pesništvo. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani pa je leta 2001 Petra Vnuk napisala o njem diplomsko nalogo. Umetniško je lik Filipa Terčelja upodobil Alojz Rebula v romanu Nokturno za Primorsko, za katerega je leta 2005 dobil nagrado »kresnik« za najboljši slovenski roman preteklega leta.

Tako do leta 2007. Leta 2017 je založba Družina izdala knjigo Ivana Albrehta, duhovnika v Šturjah, z naslovom Filip Terčelj in podnaslovom Duhovnik v primežu dveh svetovnih vojn in treh zločinskih režimov. V njej je avtor na 431 straneh doslej Terčelja prikazal na najbolj temeljit in objektiven način.

Za upodobitev Filipa Terčelja v bronu so naprosili kiparja Mirsada Begića

Vrnimo se v Šturje leta 2007. Za upodobitev Filipa Terčelja v bronu so naprosili priznanega kiparja Mirsada Begića. Umetnik je upodobil celotno Terčeljevo postavo, ki bo stala ob vodnjaku, na trgu – med ljudmi, za katere je živel. Obraz odraža slovenskega intelektualca, upodobljenčevo osebnost. Oblečen je v duhovniško obleko, pod levo roko ima knjigo – simbol njegovega prosvetnega in literarnega dela, v desni pa palmovo vejico – znamenje njegovega mučeništva. Treba je poudariti, da kip nima namena v prvi vrsti kazati, kakšna je bila zunanja podoba Filipa Terčelja, ampak kdo je bil. Odbor za postavitev spomenika je na ajdovski občinski svet poslal pritožbo, zbirajo pa tudi podpise za postavitev spomenika. Tako sem napisal v prispevku v Družini 18. novembra 2007, ki sem mu dodal še nekaj izjav domačinov o nasprotovanju postavitve spomenika Filipu Terčelju.

V središču Ajdovščine v parku pred občino dominira skrpucalo v podobi »spomenika NOB«. FOTO: Ivo Žajdela

Sprejemanje vrednot odpora proti poitalijančevanju

Marko Kos, župnik v Šturjah: »Za postavitev spomenika je botrovala tiha »zadolženost« naših župljanov, da se Filipu Terčelju primerno oddolžimo za njegovo neprecenljivo delo na verskem, vzgojnem, kulturnem in zlasti narodno ohranjevalnem delu med obema vojnama. Leta 1992 (stoletnica rojstva) je bila postavljena spominska plošča, leto 2006 (60. obletnica njegove smrti) je bila v župniji spominska slovesnost, maša (govoril je Jožko Kragelj), toda večjega obeležja nismo zmogli. Prehiteval nas je čas. Krajevna skupnost nam je prišla naproti s predlogom, da bi na Cankarjevem trgu v Šturjah, ki so ga takrat urejali, postavili tudi spomenik Filipu Terčelju. Pobudo smo sprejeli in tudi predlog arhitekta, da nalogo zaupamo kiparju Mirsadu Begiću. Pobudo je dala župnija Šturje. Ves projekt oblikovanja trga je v lepem soglasju potekal s KS, ki je želela tako dati edinemu trgu v našem kraju tudi primerno vsebino. Dogovorjeno je bilo, da vodnjak na trgu financira KS, kip Terčelja, ki je vključen v vodnjak, pa župnija. Postavitev kipa bi pomenila sprejemanje vrednot odpora proti poitalijančevanju s pomočjo vzgoje, kulture, organizacije društev in vse to najbolje predstavlja prof. Filip Terčelj.«

Nekateri svetniki so bili gluhi za argumente

Marjan Velikonja, občinski svetnik : »Prevzel sem odgovornost predlagatelja. Pregledal sem vse možne zgodovinske in druge strokovne vire, ki opisujejo delo Filipa Terčelja, delovanje in vlogo duhovnikov med obema vojnama na Primorskem ter glede na ugotovitve predlagal, da se vlogi ugodi. Kip z estetskega in kulturnega vidika ni sporen, prav tako ni sporna tudi osebnost rodoljuba ter antifašista Filipa Terčelja. Nekateri svetniki so bili žal gluhi za moje argumente in so glasovali proti vlogi za dodelitev stavbne pravice. Razlogov, zakaj so bili proti, ne razumem. Razprava, ki je skoraj ni bilo, ni prispevala protiargumentov, ki bi opravičevali tako odločitev. Na mizo so položili proti predlog, ki ga je podprla večina pozicijskih in nekaj opozicijskih svetnikov, in ga seveda tudi izglasovali. Zato tudi niso slišali argumentov, ki sem jih v obrazložitvi predloga sklepa navedel. V svojem predlogu niso nasprotovali postavitvi spomenika Filipu Terčelju, bili so proti postavitvi na lokaciji, ki so jo izbrali domačini. Predlagali so druga možna okolja. Po mnenju mnogih je bila rešitev problema žaljiva, ker so predlagali postavitev spomenika na privatno zemljišče, za kar farani ne potrebujejo sklepa občinskega sveta.«

Velik, ker je bil tudi primorski odpor velik

Slavko Čeligoj, upokojeni župnik, Šturje: »21. marca 2007 je ajdovski župan Marjan Poljšak poslal dopis, v katerem je oporekal postavitvi spomenika prof. Filipu Terčelju. Od takrat je preteklo osem mesecev, a pri tem projektu smo še vedno na začetku. Zadeva je prišla do vrelišča, ko je občinski svet izglasoval prepoved postavitve spomenika na Cankarjevem trgu v Šturjah. Mirsad Begić je v osebi prof. Filipa Terčelja upodobil neko dobo. Želel je povedati, kaj se je med obema vojnama dogajalo na Primorskem. Kip naj bo v spomin in v pouk tudi prihodnjim rodovom, kakšen je bil petindvajsetletni upor fašistični oblasti in s čim so ga naši predniki bojevali. Da je tista svetla doba Primorske za marsikoga še v mraku, dokazuje primer Terčelj. 'Kip je prevelik,' se ponavlja refren nasprotnikov. Logično, da je velik, saj je bil tudi primorski odpor velik. Spomnimo se, da so na Primorskem med obema vojnama ubijali slovenske može in fante (Bazovica, Bratuž, drugi tržaški proces). Kip je prevelik za tiste, ki imajo premajhno dojemanje prof. Terčelja in njegove dobe. Kar pa se tiče samega kipa, lahko rečemo, da nekateri niso dojeli Begićeve umetnine, zato jo s tako lahkoto omalovažujejo.«

Ivo Žajdela, Dolg do Filipa Terčelja, Družina, 18. 11. 2007

Podoba branitelja slovenstva

V reviji Demokracija (22. 11. 2007) sem v prispevku Proti Terčeljevemu spomeniku še dodal naslednje.

Avtor ureditve trga in tudi zasnove vodnjaka s spomenikom, arhitekt Marko Lavrenčič, si je sprva zamislil kip v velikosti 220 centimetrov, kar je bila po njegovem prepričanju najmanjša mogoča mera, saj bi sicer kip deloval kot vrtni palček, dodatnih 80 centimetrov, ki jih je umetnik dodal v svojem videnju, pa daje umetniškemu delu suverenost in avtonomnost v prostoru. Znana je podoba trga v Kobaridu s še večjim spomenikom Simonu Gregorčiču, ki je arhitekturno zelo podoben šturskemu Cankarjevemu trgu.

Skulptura bi bila del fontane in ta del celotne kompozicije ureditve trga. Ob vodnjaku, voda je izvor življenja, simbol očiščenja in s tem sprave in odpuščanja, ter v senci mlade lipe kot simbola slovenstva, bi dostojanstveno stala podoba klenega moža in branitelja naše kulture Filipa Terčelja. To bi izražal tudi napis.

Ajdovščina, »spomenik NOB«. Takšni so ... FOTO: Ivo Žajdela

Ajdovska majhnost

Ajdovski občinski svet je 30. oktobra 2007 po polemični razpravi izglasoval sklep s tremi točkami:

1. Podpiramo postavitev spomenika Filipu Terčelju.

2. Ne strinjamo se, da se spomenik postavi na Cankarjevem trgu, ker bi glede na velikost preveč dominiral na tej lokaciji.

3. Predlagamo, da se spomenik postavi na območje cerkve v Logu ali v Šturjah ali v Grivčah pri sorodnikih.

Na ta zavrnitveni in cinični sklep je odbor za postavitev spomenika na ajdovski občinski svet poslal pritožbo z naslednjo vsebino: »Podpisani vlagamo pritožbo na sklep občinskega sveta Občine Ajdovščina z dne 30. oktobra 2007 (št. 478-111/2007), s katerim ste zavrnili postavitev spomenika zaslužnemu šturskemu krajanu prof. Filipu Terčelju na Cankarjevem trgu v Šturjah. Vaša obrazložitev temelji na predimenzionirani velikosti spomenika, s čimer se žal ne moremo strinjati. Ali je izdaja sedem njegovih slovenskih knjig, 37 črtic, avtorstvo 145 slovenskih pesmi, ki jih še danes prepevamo, ustanovljenih 136 slovenskih kulturno-prosvetnih društev z 8.741 člani, 102 slovenska pevska zbora, 62 dramskih odsekov in deset telovadnih odsekov v času največjega fašističnega preganjanja Slovencev med obema vojnama res tako majhno delo, da si zasluži le manjši obrobni kip? Prav tako se ne moremo strinjati, da se prof. Terčelja z njegovim dokazanim delom proti fašizmu za slovenstvo izrinja na vrt domače hiše, v kot cerkvenega dvorišča ali celo zunaj našega kraja v Log, kot predlagate. Zakaj bi se morali Šturci prof. Terčelja zakotno sramovati, ko smo vendar lahko nanj upravičeno ponosni, enako tudi na veliko umetnino, ki jo je na podlagi veličine njegove osebnosti in dela ustvaril znani akademski kipar Begić?

Spoštovani občinski svet bi radi spomnili, da imamo do prof. Terčelja kot simbola protifašističnega boja ter njegovih žrtev neporavnan zgodovinski dolg, da danes vsi skupaj v naših krajih sploh še govorimo slovensko. V upanju, da boste upoštevali navedena nesporna zgodovinska dejstva, računajoč tudi na Vašo širino, zgodovinsko, kulturno in narodno dimenzijo ter strpnost pričakujemo, da boste ponovno presodili o pravilnosti Vaše dosedanje odločitve.«

Totalitarnost kardeljčkov

Toda ta poziv k razumu je verjetno prepozen, saj so totalitarni enoumneži v ajdovskem občinskem svetu svoj odklonilni sklep že izdali in ga verjetno ne nameravajo preklicati. Posebej bode v oči, ker so hoteli Šturci spomenik postaviti na svojem trgu, ne pa kje v središču Ajdovščine, kjer v parku pred občino že dominira skrpucalo v podobi spomenika NOB.

Pridobili so vsa potrebna dovoljenja, le stavbno dovoljenje so še potrebovali. O tem pa so v Ajdovščini odločali narodno in kulturno neozaveščeni posamezniki, ki so sprenevedavo sicer sklenili, da nimajo nič proti Filipu Terčelju, le javno se ga ne smemo spominjati v njegovi rojstni župniji, v Šturjah. Ajdovski župan Marjan Poljšak je od predlagateljev celo zahteval, da spomenika Terčelju ne smejo izrabljati »kot sredstvo za propagando o komunističnem povojnem nasilju«. To je seveda pobalinstvo brez primere, saj so Terčelja komunisti po vojni umorili na najbolj zavržen način, potem desetletja prepovedovali spomin nanj, zdaj, v demokraciji, pa tega še omeniti ne bi smeli. Le kje živijo ti kardeljčki!

Nasprotovali so čedermacu in mučencu

»Verjamemo, da je lik Filipa Terčelja lahko blizu vsakemu domačinu, Primorcu, Slovencu, ki pozna ali bi moral spoznati še zlasti to obdobje naše zgodovine, ki je Primorce v boju proti nasilni italijanizaciji močno zaznamovala in zaradi krivičnega trpljenja utrdila, na kar smo upravičeno ponosni,« so zapisali pri odboru za postavitev kipa. »Tega boja pa si ne moremo zamišljati brez čedermacev, ki so bili nosilci narodnega odpora, eno z ljudmi in pogosto herojsko pripravljeni za svoje poslanstvo plačati visoko ceno. Tudi za Terčelja se je oprijel vzdevek 'drugi Čedermac'. S svojim delovanjem je bil deblo drevesa, iz katerega se je v kratkem času razrasla krošnja slovenstva med potujčevalno italijansko zasedbo.« Se morda kdo boji njegovega talarja, so še vprašali.

Ivo Žajdela, Proti Terčeljevemu spomeniku, Demokracija, 22. 11. 2007Ambrož Kodelja, Ob 60. obletnici mučeniške smrti prof. Filipa Terčelja in g. Franca Krašne, Novi glas, 26. 1. 2006

Nadaljevanje v: Filip Terčelj, Franc Krašna, Šturje, Štulčeva grapa, Davča [2]

1/12