Nadaljevanje iz: Filip Terčelj, Franc Krašna, Šturje, Štulčeva grapa, Davča [2]

Postavitev spomenika Filipu Terčelju in Francu Krašni na kraju komunističnega zločina v Štulčevi grapi pod Davčo 7. januarja 2016 sem opisal v Družini (17. 1. 2016) pod naslovom Živela sta iz duha in resnice.

Filip Terčelj VIR: knjiga Albreht, Terčelj

Krašna in Terčelj sta oznanjala resnico

Župniji Davča in Železniki sta pripravili dva dogodka, s katerima sta se spomnili 70. obletnice nasilne smrti duhovnikov Franca Krašne in dr. Filipa Terčelja. V četrtek, 7. januarja 2016, na dan umora obeh duhovnikov, je dekan Simon Fortuna v Štulčevi grapi pod Davčo blagoslovil spomenik. Spomenik v obliki križa z dodanima spominskima ploščama s podatki o obeh duhovnikih so na kraju zločina pod kmetijo Štulc postavili krajani Davče in sorodniki Filipa Terčelja.

Ob odsotnosti dr. Janeza Juhanta je njegov govor prebral dekan Fortuna. Dr. Juhant je zapisal, da je prav in dobro, da se danes tukaj vprašamo, kaj bi nam imela povedati mučenca Filip Terčelj in Franc Krašna, ko tukaj blagoslavljamo ta križ v še ne dovolj raziskanih okoliščinah njune mučeniške smrti. Morda bi nam celo ponovila Jezusove besede: »Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker zidate grobnice prerokov in krasite spomenike pravičnih ter govorite: 'Če bi mi živeli v dneh naših očetov, ne bi sodelovali z njimi pri prelivanju krvi prerokov.' Tako spričujete sami proti sebi, da ste sinovi tistih, ki so umorili preroke. Le dopolníte mero svojih očetov!« (Mt23, 29-32)

Verjetno pa nam postavljata, kot sta počela skozi njuno prisebno duhovniško življenje, ogledalo, da bi tudi mi sami sebe pogledali v bolj pristni resničnosti. S svojim oznanjevanjem in osebnim zgledom ter zavzetostjo sta namreč oznanjala predvsem resnico. Zato je bila, kakor Kristusova, tudi njuna življenjska pot trnjeva in se je krvavo končala z mučeniško smrtjo v tej grapi. Njun pravi simbol je torej križ kot znamenje ljubezni Boga-Človeka, ki je dal svoje življenje za sestre in brate. Ista ljubezen je tudi njiju gnala, da sta se zavzela za svoje preganjane župljane. Nista gospodovala nad njihovo vero, pač pa jim tudi v zahtevnih okoliščinah prinašala upanje človeške in božje bližine.«

Franc Krašna

Očiščujemo se v resnici in postajamo podobni njima

Vprašal se je, kaj nam danes sporočata naša preroka. »V prvi vrsti nam oznanjata mir in izpolnitev svojih življenjskih hrepenenj v Bogu. Sporočata nam tudi, da ne potrebujeta naših prizadevanj. Obenem nam kličeta, da v njunem duhu ter v smislu njunega življenjskega prizadevanja tudi mi po Kristusovem zgledu v sebi in med nami zavzeto in odločno iščemo resnico. Ta nas bo osvobodila preteklih spon ter nam v duhu njunega delovanja odpirala pota sprave, sočutja in človeškosti. Ko presegamo manipulacije, osebne interese in druge ujetosti spon svoje osebne in družbene preteklosti, se očiščujemo v resnici in postajamo podobni njima, ki sta živela iz duha in resnice. Sporočata nam, da bomo tako tudi mi našli že na zemlji vsaj nekoliko njunega miru in bomo enkrat lahko pridruženi tudi njuni večni sreči. Zato mi, ne onadva, potrebujemo znamenj. Ne znamenj, ki nas bodo še naprej ločevala, pač pa znamenj resnice in sprave. Sicer jima (še) ne postavljamo spomenika, saj so ga postavili že na pokopališče v Davči. Razboriti župnik France Gačnik je dal napisati: 'Zahrbtno umorjena'. Verjetno je tudi zaradi tega UDBA vse življenje držala svojo morečo roko nad njim.«

Danes torej Terčelju in Krašni postavljamo križ, znamenje Kristusove odrešenjske ljubezni. Kakor Kristus sta nam tudi onadva ogledalo. Kristus namreč pravi, da bomo kot 'njegovi učenci spoznali resnico in resnica nas bo osvobodila' (Jn 8,32). Onadva sta se tej resnici posvečala v svojih zavzetih dušnopastirskih in narodnostnih delih ter se ji dokončno odprla ob svoji mučeniški smrti.«

Spomenik v obliki križa z dodanima spominskima ploščama s podatki o obeh duhovnikih so na kraju zločina pod kmetijo Štulc postavili krajani Davče in sorodniki Filipa Terčelja. FOTO: Ivo Žajdela

Vsak dan zavzeto in prisebno iskati resnico

Janez Juhant je spomnil, da smo kot ljudje in kristjani zavezani človeškemu sočutju, dolžni vsak dan zavzeto in prisebno iskati resnico v vseh vsakodnevnih naporih in tudi v prizadevanju za dostojen pokop ter ureditev in vrnitev dobrega imena vsem žrtvam revolucije in vojne. »Mi, ne onadva potrebujemo ta napor. Verujemo pa, da sta nam na tej poti zavzetega, nesebičnega prizadevanja in delovanja v duhu medsebojnega dialoga ter v molitvi za žrtve ter rablje priprošnjika in vzornika. Gotovo nam sporočata, da bodo naša prizadevanja in molitve plodni, če bodo v duhu odprtosti in iskrenega iskanja resnice ter v zavzetem prizadevanju za pravičnost v nas in med nami. To je bil namreč duh Terčelja in Krašne, za to sta živela in umrla.

Iz hvaležnosti Bogu za njun dar in za dar tolikih pričevalcev smo dolžni opraviti svojo človeško, krščansko in državljansko dolžnost, da bo njun duh v miru lahko bdel tudi nad nami vsemi in bomo tako lahko imeli spet upanje.«

Spomenik v Štulčevi grapi pod Davčo je blagoslovil dekan Simon Fortuna. FOTO: Ivo Žajdela

Njegovo življenje je bilo en sam križev pot

Po blagoslovitvi je bilo prebrano še besedilo Terčeljevega nečaka Zdenka Terčelja. Poudaril je, da je bilo vse delovanje strica Filipa Terčelja usmerjeno v dobro bližnjega in za ohranitev slovenskega jezika pod fašizmom na Primorskem. Vsi sistemi so ga preganjali tako, da je bilo njegovo življenje en sam križev pot, nadgrajen z umorom. Spomnil je, kakšne težave so še dvajset let po demokratizaciji Slovenije povzročali politiki v Ajdovščini, ko niso dovolili postavitve Terčeljevega kipa v Šturjah.

Plošča s podatki umorjenega Filipa Terčelja na spomeniku v Štulčevi grapi. FOTO: Ivo Žajdela

Spomin na oba duhovnika je vedno bolj živ

V soboto, 9. januarja 2016, je v cerkvi sv. Antona v Železnikih v spomin na ubita duhovnika mašo daroval nadškof Stanislav Zore. Dejal je, da je spomin na oba duhovnika vedno bolj živ. V daritvi njunega življenja vedno bolj vidimo znamenja svetosti, junaške zvestobe Bogu, božji volji in zaradi tega tudi neustrašne daritve življenja. Nista pristala na to, da bi se širila laž in da bi ljudi preganjali le zaradi tega, ker nosijo morda »napačen« priimek, ker njihovi predniki niso po volji trenutni oblasti. Resnica, ki živi iz Jezusa Kristusa, ju je gnala, da bi se potegnila za te ljudi, da bi zanje rekla besedo tam, kjer sta upala dobiti pravi odgovor. Spregovoriti resnico takrat, ko je morda to nevarno. To je vredno kristjana in človeka. Po maši je bil koncert Terčeljevih in drugih pesmi v izvedbi Mešanega pevskega zbora Anton Foerster, ki ga je vodila Damijana Božič Močnik.

Ivo Žajdela, Živela sta iz duha in resnice, Družina, 17. 1. 2016

Plošča s podatki umorjenega Franca Krašne na spomeniku v Štulčevi grapi. FOTO: Ivo Žajdela

Franc Krašna je Terčelja povabil v Sorico, da bi mu pomagal

Filip Terčelj se je rodil leta 1892 v Grivčah pri Šturjah pri Ajdovščini. Šolal se je v Šentvidu in Ljubljani, posvečen je bil leta 1917, bil kaplan v Škofji Loki, nato je študij nadaljeval v Nemčiji. Leta 1922 se je vrnil v goriško nadškofijo. Leta 1931 so ga Italijani zaprli. Po prihodu iz konfinacije se je umaknil v ljubljansko škofijo. V letih 1934 in 1945 je bil suplent za nemščino in profesor verouka na Poljanski gimnaziji v Ljubljani ter kurat v prisilni delavnici. Po vojni ga je komunistični režim zaprl. Po prihodu iz zapora je bil tako rekoč revež, zato ga je za božične praznike leta 1945 znanec Franc Krašna, župnik v Sorici, povabil k sebi, da bi mu pomagal.

Pogled z Ratitovca na soriške vasi. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistično nasilje nad prebivalci pod Ratitovcem

Franc Krašna se je rodil leta 1887 v Ljubljani. Posvečen je bil leta 1911. Po raznih kaplanskih službah je leta 1927 prevzel župnijo Sv. Križ nad Jesenicami. Leta 1941 je bil skupaj z drugimi gorenjskimi duhovniki izgnan. Med vojno je bil nekaj časa župnik v Grčaricah, po vojni pa je bil imenovan za župnika v Sorici. Tam je doživel komunistično nasilje nad domačini. Še pred njegovim prihodom so maja 1945 ugrabili 24 moških in jih neznano kje umorili, konec leta 1945 pa so nasilno izgnali iz domov, nato pa čez mejo v Avstrijo, 90 ljudi, od tega 62 otrok. Še posebej so nastradali prebivalci podratitovških vasi, predvsem Spodnjih Danj, zato je Krašna tam maševal bolj pogosto in bil ljudem v oporo.

Filip Terčelj pri Frelihovih oz. p. d. Kovačevih v Davči decembra 1945, fotografiran nekaj dni pred smrtjo. VIR: Marija Gasser

Obubožanemu Terčelju je dala moževo obleko

Filip Terčelj se je po prihodu v Sorico, oglasil tudi pri Kovačevih v Davči. Tam je nudil duhovno oporo Katarini Frelih, ki ji je tisto leto umrl mož, potem pa še hči, zato je bila zelo strta. Terčelju, ki je bil v slabi obleki, je dala moževo. V njej sta nastali tudi dve njegovi zadnji fotografiji.

Pokopališče v Davči, grob po prekopu Filipa Terčelja in Franc Krašne iz globoke in odročne Štulčeve grape, 29. 4. 1947. VIR: knjiga Albreht, Terčelj

Komunistični zločinci so ju ugrabili in umorili

Zaradi krute izselitve ljudi v vaseh pod Ratitovcem sta se oba duhovnika, Krašna in Filip Terčelj, v začetku januarja 1946 odpravila v Ljubljano, da bi tam posredovala za prizadete ljudi. Ker pa sta bila pod budnim očesom terencev in knojevcev, so ju že kmalu v dolini, v Podroštu, ugrabili in odgnali na mučeniško pot. Odgnali so ju na davško stran, najprej do domačije Brelih. Tam so ju »zasliševali« in pretepali. 7. januarja so ju odgnali proti Štulčevi grapi in ju pod domačijo Štulc umorili. Imena zločincev so danes, kljub nekaj manjšim razhajanjem pri nekaterih, znana.

Posledice zelo hudega medvojnega in povojnega nasilja v vaseh pod Ratitovcem in v Davči so še danes zelo zaznavne. Kljub temu so nekateri ljudje v zadnjem času povedali, kaj se je dogajalo in kdo so bili nosilci nasilja. Kakšno leto po umoru sta kmeta Podgrivar in Sorčan odšla v Ljubljano in tam oblasti »vprašala«, kdaj se bo končala vojna v Davči. Spomladi 1947 je nekaj domačinov oba umorjena preneslo na pokopališče v Davči.

Šele veliko kasneje so grob umorjenih duhovnikov Filipa Terčelja in Franca Krašne v Davči opremili s spodobnim nagrobnikom spomenikom.

Kraji so bili okovani v popoln strah in molk

Župnik Franc Gačnik je leta 1954 dal v preddverju davške cerkve vzidati spominsko ploščo, na katero je dal napisati tudi imeni obeh umorjenih duhovnikov. To je bilo zelo pogumno dejanje. Na grobu so Terčelju postavili ploščo leta 1974, pred tem so jo že postavili Krašni. Sicer pa se o umoru obeh duhovnikov ni govorilo, ti kraji so bili okovani v popoln strah in molk. Kako hudo je bila Selška dolina prežeta s strahom, pove podatek, da so v Davči komaj leta 2003 prvič, na pobudo Franca Peternelja, organizirali spominski Terčeljev dan. Leta 2009 so, spet na pobudo Franca Peternelja, blizu morišča postavili lesen križ, leta 2016 – 25 let po demokratizaciji – pa še spomenik.

Šele danes so ljudje, tudi zaradi raznih spominskih prireditev in posameznikov, ki si prizadevajo za resnico, rešeni strahu in govorijo, kaj se jim je dogajalo.

Ivo Žajdela, Rešeni strahu in molka, Družina, 24. 1. 2016

Leta 1954 je France Gačnik, takratni župnik v Sorici, dal v Davči ob vhodu v cerkev pod zvonikom postaviti spominsko ploščo z imeni pokojnih duhovnikov, na dnu sta tudi imeni Franca Krašne in Filipa Terčelja. To je bil za tiste povojne čase, polne komunističnega nasilja, osupljiv dogodek. VIR: knjiga Albreht, Terčelj

Zbornik V zvestobi narodu in veri

Teološka fakulteta v Ljubljani je leta 2016 izdala zbornik V zvestobi narodu in veri o Lambertu Ehrlichu in Filipu Terčelju. O njem sem v Družini (24. 7. 2016) pod istim naslovom napisal naslednje.

Lambert Ehrlich je gotovo eden največjih in tudi najvplivnejših Sloven­cev. V komunističnem in žal še v tranzicijskem obdobju je zaradi svoje vloge obrambe in zaščite naroda pred okupatorskimi in komunističnimi posegi doživel izbris iz javnega spomina, njegov grob na ljubljanskih Žalah so po vojni komunisti oskrunili, njegovo truplo pa z drugimi pomembnimi protirevolucionarnimi rodoljubi uničili (morda odpeljali v neznane kraške jame). A njegova podoba vseeno vstaja med nami.

Slovence kliče k premisleku o vlogi naroda in države

Slovenska teološka akademija v Rimu in Teološka fakulteta (Inštitut za zgodovino Cerkve) sta leta 1992 ob petdeseti oble­tnici umora organizirali prvi posvet o njem. Ob drugem posvetu leta 2002 je ob šestdesetletnici njegove nasilne smrti v organizaciji Teološke fakultete ob vhodu v njeno stavbo dobil svoj doprsni kip, darilo njegovih zvestih učencev stražarjev. Ob sedemdeseti obletnici nasilne smrti pa so na Teološki fakulteti za teden Univerze v Ljubljani znova v sodelovanju z drugimi strokovnjaki organizirali raziskovalni projekt. V njem so strnili nova dognanja ter upoš­tevajoč nove družbene okoliščine predstavili pomen njegovega življenja in dela za Slovence. »Kljub zamolčani polpreteklosti vstaja med nas njegov sve­tel lik in znova kliče Slovence ter vse državljane te države k premisleku o vlogi naroda in države v zahtevnih prilikah novih povezav in globalizacijskih procesov,« sta v zborniku V zvestobi narodu in veri (zbirka Znanstvena knjižnica) zapisala urednika Janez Juhant in Mateja Centa.

Ehrlichovo bogato prizadevanje za sloven­sko nacionalno državo

Posamezni avtorji so razčlenili ključne vidike Ehrlichovega življenja in dela. Teologinja in filozofinja Ana Martinjak Ratej je obširno pred­stavila njegovo življenje in delo. Z njim je Ehrlich odločilno posegel v življen­je naroda, predvsem pa dal Slovencem pomemben narodnostni in duhovni pečat. Janko Zerzer, koroški jezikoslovec, zgodovinar in narodni delavec, je nadaljeval s poglobljenimi spoznanji iz Ehrlichovega koroškega obdobja ter prispeval pričevanja o njegovi vlogi na Pariški mirovni konferen­ci, kjer je bil Ehrlich v vlogi svetovalca in zastopnika slovenske vlade (Naro­dni svet) dr. Ivana Žolgerja (1867–1925), opozoril pa je tudi na zmanipuliran prispevek o Ehrlichu v Enciklopediji Slovenije.

Sledi prispevek zgodovinarja Staneta Grande, ki je orisal Ehrlichovo bogato prizadevanje za sloven­sko nacionalno državo in ugotovil, da je Ehrlich med redkimi Slovenci, ki so imeli v svojem času jasno podobo, kako naj pridemo do lastne države ali konfederacije držav, v kateri si bomo zagotovili ustrezno samostojnost.

Vpis umorjenih duhovnikov Filipa Terčelja in Franca Krašne v mrliški knjigi župnije Sorica. FOTO: Marija Gasser

Ehrlichova trezna presoja zapletenih razmer na Slovenskem

Zgo­dovinarka Tamara Griesser Pečar je razčlenila ozadje načrtovanja umora Lamberta Ehrlicha s strani komunistične Varnostno-obveščevalne službe OF in njegovo izvedbo. Filozof in teolog Janez Juhant je pisal o odnosu Ehrlicha do nacizma, fašizma in komunizma, ter izpostavil njegovo trezno presojo zapletenih razmer na Slovenskem ob zasedbi okupa­torjev ter začetku krvave revolucije, ki je ob vojnem nasilju zanetila še protirevolucionarni spopad. Ehrlich se je kot kristjan in demokrat tem nasilnim metodam komunistov uprl.

Klasični filolog in zgodovinar Aleš Maver je prikazal izvore in razplete političnih umorov v preteklosti ter opozarjal na razse­žnostih političnega umora in izbrisa Lamberta Ehrlicha iz slovenske zaves­ti. Drago Karl Ocvirk je umestil Ehrlicha kot veroslovca (religiologa) v zbir takratnega znanja o religiji in predstavil kritiko Ehrlichove knjige Izvor avstralskih verovanj (1922), ki jo je tri leta po izidu napisal takrat svetovno priznani religiolog A. R. Radcliffe-Brown (objavljena je bila v reviji American Anthropologist). Ocvirk je opozoril na pomen Ehrlicha kot prvega slovenskega antropološko-etnološkega znanstvenika.

Globoka in odročna Štulčeva grapa pod Davčo, kjer so domači komunistični morilci umorili duhovnika Filipa Terčelja in Franca Krašno. VIR: knjiga Albreht, Terčelj

Imela sta sorodne poglede na totalitarne zlo­rabe človeka in družbe

Ciril Sorč je videl Ehrlicha na Slovenskem, poleg Franceta Grivca (1878–1963), kot pomembnega učitelja nauka o Cerkvi. Ehrlich je bil privržen, pronicljiv, duhovno osveščen in družbeno dejaven katoličan ter je tako presojal tudi pomen in vlogo katoliške Cerkve v družbi. Njegove poglede nanjo so usmerjale misijonske in protiliberalistične pobude, Cerkev je razumel kot ustanovo Jezusa Kristusa za odrešenje vseh ljudi.

Marij Jože Osredkar je predstavil Ehrlichovo apologetsko delovanje oziroma njegovo predavateljsko delo v okviru predmeta Teologia fundamentalis (osnovno bogoslovje) oziroma apo­logetika. Avtor je pri tem predmetu zagovarjal (apologia) katoliško vero kot (edino) znamenje odrešenja na podlagi izročila v smislu Prvega vatikanskega cerkvenega zbora (1869–1870), kar pa je Drugi vatikanski cerkveni zbor (1962–1965) presegel v ekumenskem duhu.

Nadja Ušaj Pregeljc je primerjala Lamberta Ehrlicha in Filipa Terčelja ter pokazala, kako sta imela sku­pne osnove v študijskem izobraževanju, enaka stališča do vloge vere in Cer­kve za Slovence ter druge narode, pa tudi sorodne poglede na totalitarne zlo­rabe človeka in družbe, predvsem pa ju je povezovala zavzetost za slovenski narod in katoličane, za kar sta oba dala tudi svoje življenje.

Ivo Žajdela, V zvestobi narodu in veri, Družina, 24. 7. 2016Nadaljevanje v: Filip Terčelj, Franc Krašna, Šturje, Štulčeva grapa, Davča [4]

1/18