S. Maristela je znana po vsem Posavju po krasitvi cerkva. Pokličejo jo tudi mnogi mladoporočenci, da jim ozaljša cerkev za poroko. FOTO: K. H.

Zgodovina sester frančiškank Brezmadežnega spočetja črnogorske province si zasluži film – o tem so si enotni vsi, ki so se kdaj srečali z majhno redovno skupnostjo osmih redovnic v samostanu v Krškem. Korenine reda segajo v 19. stoletje v Gradec, ko so bile za potrebe šolanja revnih deklet ustanovljene šolske sestre III. reda sv. Frančiška. Iz njih sta pozneje nastali dve veji slovenskih sester: Mariborske in Bistriške šolske sestre, in iz slednjih so izšle črnogorske. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je namreč prek 80 sester delalo v sanatoriju na Golniku, skupnost so imele v Križah. 

S. Veronika poleg tega, da obiskuje in neguje več bolnikov, skrbi tudi za samostanski vrt. FOTO: Tatjana Splichal

Po vojni, ko jih je komunistična oblast izgnala, pa so se morale znajti po svoje. Njihovo požrtvovalnost in izjemno strokovnost je razpoznal mladi zdravnik iz Črne gore Cvjetko Popović, ki je na Golniku delal specializacijo – in deset sester se je podalo na tvegano pot na Cetinje v novoustanovljeni sanatorij. Njihovo delo in zgled je slovel daleč naokrog, pridruževala so se jim mlada dekleta iz vseh republik bivše države, tudi iz Slovenije. (Kako so se šolske sestre sploh znašle v bolnišnici na Golniku? Kaj pomenijo beli križi z njihovimi imeni na pokopališču v Križah? Kako jih je sprejelo pravoslavno in ateistično okolje v Črni gori? In kaj je o njih zapisal znani srbski pisatelj? … o tem v reportaži v tiskani Družini)

Molitev je prvo poslanstvo sester. K njim prihajajo mnogi v stiskah in prosijo za molitev. FOTO: Tatjana Splichal

Vrnitev na posestvo v Krško

Po četrt stoletja dela v Črni gori se je nekaj starejših, že upokojenih sester želelo vrniti v domovino in prek znancev so izvedele, da se prodaja nekdanje fevdalno posestvo na Resi v Krškem. Najprej so se vrnile tri in hišo za silo preuredile za bivanje, pozneje so se pridružile še druge. Hitro so našle tudi svoje poslanstvo v Posavju: v katehezi, pastorali, varovanju otrok, negovanju bolnikov na domu … »Gremo povsod, kjer nas Cerkev potrebuje,« pravijo sestre. V krški skupnosti jih danes biva povprečno osem in so treh različnih narodnosti: Slovenke, Albanke in Bosanke. (Kdaj se je vrnila s. Benjamina Ašič, sestra stiškega meniha p. Simona Ašiča? Kako so jih sprejeli v Krškem? Kdaj se jim je pridružila zadnja sestra? In zakaj se sestre ne bojijo, da bi kljub povprečni starosti nad 70 let skupnost »zamrla«? V reportaži v tiskani Družini.)

Sestre se svoje zgodovine spominjajo tudi prek fotografij. FOTO: Tatjana Splichal

Janez Turinek, župnik v Župniji Krško Videm:

Sestre na Resi v Krškem so takšna oaza miru. Njihova vsakodnevna molitev in delo prinašata neizmeren božji blagoslov za širše okolje. Njihove roke se pozlatijo vsakič, ko na vrata njihovega samostana potrka kakšen revež, ki je takoj deležen dobrot njihove mize: med temi reveži najdem tudi sebe. Bogu hvala za sestre frančiškanke brezmadežnega spočetja, ki si v Sloveniji zaslužijo filmsko uprizoritev, saj je njihova burna zgodovina, od komunističnega izgona iz bolnišnice Golnik, do blage dobrodošlice v Črni gori in ponovne vrnitve reda v Slovenijo, naravnost epohalna.

Samostan na Resi so preuredile na nekdanjem fevdalnem posestvu. FOTO: Tatjana Splichal

1843: Papež Gregorij XVI. potrdi redovno vodilo novega reda: graške šolske sestre III. reda sv. Frančiška.

1864: V lavantinsko škofijo, v današnjo župnijo Malečnik, pridejo prve šolske sestre, znane kot Mariborske šolske sestre, danes šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja.

1929: Skupina sester pride v Slovensko Bistrico, znane so pod imenom Bistriške šolske sestre.

1932: Začnejo delati v sanatoriju na Golniku kot bolničarke, ustanovijo skupnost v Križah.

1946: Izgnane so iz bolnišnice, 10 jih odide na Cetinje v Črno goro.

1970: V Slovenijo se vrne prva skupina sester in ustanovi skupnost v župniji Krško Videm.

S. Gracijela je bila v Črni gori vodja bolnišnične kuhinje in tudi v Krškem skrbi za zdravo prehrano sosester. FOTO: Tatjana Splichal

Posestvu je pripadala tudi kapela sv. Jožefa, ki je zadnjim lastnikom služila kot konjušnica. Sestre so kapelo uredile, k mašam prihajajo tudi župljani iz okolice. FOTO: Tatjana Splichal