Da bi pomembno gradivo fotoreporterja Marjana Cigliča predstavili javnosti, so v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije izdali izčrpno publikacijo Marjan Ciglič. Mojster za vse čase (296 strani velikega formata), uredila jo je dr. Monika Močnik.

S fotografijo se je začel ukvarjati že leta 1938

Marjan Ciglič (1924–1998) se je rodil 3. septembra 1924 v Kranju (pri tej predstavitvi si pomagam s prispevkom Monike Močnik v reviji Kronika, št. 3, 2024, v katerem piše o fotografskem gradivu Marjana Cigliča v Muzeju NSZS). Po končani osnovni šoli v Kranju je kratek čas obiskoval Vojaško glasbeno šolo v Vršcu v Srbiji, vendar se je kmalu vrnil domova Leta 1936 je njegovo otroštvo močno zaznamovala očetova smrt. Oče je za seboj pustil številno družino, ki je ostala na materinih plečih, zaradi česar je Marjan Ciglič že zelo zgodaj okusil siromaštvo. V časopisu je zasledil, da fotografski mojster Franc Jug iz Kranja išče vajenca za pomoč pri delu v svojem ateljeju Fotojug in da bodo imeli prednost tisti, ki imajo risarske sposobnosti. Ciglič je bil na tem področju zelo nadarjen, zato ga je fotograf Jug leta 1938 vzel pod svoje okrilje, tako da se je po treh letih in pol izučil za fotografa.

Marjan Ciglič VIR: knjiga

Mobiliziran v nemško vojsko, nato partizan

Pri Jugu je bil zaposlen tudi v času druge svetovne vojne, ko je moral v ateljeju večino časa razvijati fotografije, ki so jih posneli nemški okupatorji. Kljub strogemu nadzoru in velikemu tveganju je na pobudo enega izmed prvih aktivistov v Kranju na skrivaj reproduciral okupatorjeve fotografije in jih predajal partizanski obveščevalni službi, po nalogu nacistov pa je moral fotografirati tudi prvo obešanje partizana v Kranju.

Leta 1943, ko je bil star komaj osemnajst let, so ga prisilno mobilizirali v nemško vojsko. Najprej je bil na švicarski meji, potem so ga poslali v Nemčijo, sledila je pot v Sovjetsko zvezo, od tam so ga poslali na Češkoslovaško in nato na Poljsko. Po enajstih mesecih mu je proti koncu leta uspelo dobiti dopust, kar je izkoristil za pot domov, kjer je vojaško pot nadaljeval v partizanski Prešernovi brigadi.

Rušenje hiše na takratni Titovi cesti pri Kazini v Ljubljani, marca 1961. Foto Marjan Ciglič, vir Muzej NSZS

Ranjen, nato spet partizan do aprila 1946

Ciglič je bil mitraljezec, politdelegat, komisar čete, komandir čete in komisar bataljona. Med boji je bil dvakrat lažje in enkrat težje ranjen, nazadnje 26. aprila 1945, ko so ga ustrelili v vrat, zato je konec vojne dočakal v partizanski bolnici Pavla. Po treh mesecih se je vrnil v svojo brigado, potem pa se je pridružil Gradnikovi brigadi, kjer je bil komisar I. bataljona vse do demobilizacije 4. aprila 1946. Že med vojno so ga odlikovali z Znakom hrabrosti, po vojni pa še z Redom hrabrosti. Kot partizan je zaradi pomanjkanja fotoaparatov posnel samo nekaj fotografij, je pa zato več risal. Navadno so bili to portreti soborcev, prizori, tudi humorni, za partizanski stenčas, opremil je naslovnico partizanske publikacije Pesem naših minometov.

Gradnja Karlovških vrat v Ljubljani, marca 1961. FOTO: Marjan Ciglič, vir Muzej NSZS

Za 11 mesecev so ga poslali na Goli otok

Po demobilizaciji se je hitro vrnil v »fotografske vode«, najprej je bil fotografski pomočnik v Vipavi, potem je šel v Ajdovščino, kjer je najprej delal v fotografski delavnici Foto Jež. Po priključitvi Primorske k Jugoslaviji so v Ajdovščini ustanovili Fotolik, ki so ga priključili Fotoliku v Ljubljani, kamor so ga prestavili po letu dni, tako da je s fotografsko kariero nadaljeval v prestolnici.

Leta 1949 so ga razglasili za informbirojevca in ga za 11 mesecev poslali na Goli otok. Ko se je vrnil, je do junija 1956 delal v fotografski delavnici Fotolik, nato pa se je zaposlil v fotografskem studiu Foto Potrč. Ime Marjan Ciglič je bilo v fotografskih krogih vedno bolj poznano, zato sta ga Miran Sattler in Lojze Jurca iz časopisne hiše Dnevnik povabila v svoje vrste. Ciglič je v tem videl novo priložnost in se januarja 1957 pridružil Dnevnikovi ekipi, ki ji je ostal zvest vse do leta 1997, kljub temu, da se je uradno upokojil že leta 1983. Umrl je 7. julija 1998, njegovo življenjsko delo pa je dragocena fotografska zapuščina.

Dirka na Ljubelju, avgusta 1961. FOTO: Marjan Ciglič, vir Muzej NSZS

Fotografije preprostega človeka iz vsakdanjega življenja

Marjan Ciglič je od začetka petdesetih let do leta 1997 ustvaril pomemben fotografski opus. Ni bilo pomembno, ali je fotografiral pomembne zgodovinske dogodke in osebnosti ali preprost trenutek iz vsakdanjega življenja. Njegov fotografski fond ocenjjujejo na približno 300.000 originalnih, predvsem črno-belih negativov v formatu Leica. Ciglič ni fotografiral samo po službeni dolžnosti; kamor koli je šel, je s seboj vzel fotoaparat in beležil dogajanje okoli sebe: »Fotoreporter mora biti vedno na preži. Kakšen dogodek se hitro zgodi in je neponovljiv. Zato moraš biti vedno pripravljen.«

Vsebina Cigličevega fonda je raznolika ter zaobjema različne dogodke in dejavnike v vsakdanjem življenju posameznikov in družbe, v grobem pa zajema politiko, kulturo, šport, gospodarstvo, pomembne dogodke in obiske, kmetijstvo, promet, šolstvo, mednarodne odnose, partizanščino, izseljence, trgovino, Cerkev, zdravstvo, etnologijo, proslave, turizem in gostinstvo, črno kroniko, življenjski utrip v mestih in na podeželju, portrete ter razne akcije časopisov Dnevnik in Nedeljski dnevnik. Vsakoletno je fotografiral dogodke, kot so bili Kmečka ohcet, dedek Mraz in rojstvo prvega otroka na prvi dan v letu, fotografiral pa je tudi na modnih revijah, pogrebih, žalnih sejah ... Njegov fond je izjemen tako po količini kot kakovosti, posebno vrednost pa imajo prav fotografije preprostega človeka iz vsakdanjega življenja.

Prisega vojakov pred skupščino na takratnem Trgu revolucije v Ljubljani, oktobra 1966. FOTO: Marjan Ciglič, vir Muzej NSZS

Velja za pionirja arhiviranja in dokumentiranja fotografskih posnetkov

Neprecenljiv del njegove fotografske zapuščine so tudi njegovi dnevniški zapisi. V zvezke je namreč dnevno zapisoval, kaj je fotografiral, med opisi pa najdemo vsebino posnetka, datum in kraj. »Dnevniki so pomemben in verodostojen vir, saj sicer za marsikatero fotografijo ne bi bilo mogoče ugotoviti, kaj predstavlja oziroma zakaj je pritegnila fotografovo pozornost. Njegov fond tako zaposleni v muzeju kot širša javnost uporabljajo za raziskovanje, prikazovanje ter razumevanje življenja in dela posameznikov in družbe. Ciglič zaradi načina dela danes velja za pionirja arhiviranja in dokumentiranja fotografskih posnetkov; po do zdaj znanih podatkih namreč nihče pred njim in tudi kasneje ni tako skrbno in sistematično urejal in dokumentiral fotografskega gradiva,« pojasnjuje Monika Močnik.

Časopisna hiša Dnevnik je Cigličev fotografski fond prepoznala kot pomembno kulturno dediščino nacionalnega pomena, zato je leta 2001, ko je praznovala 50. obletnico delovanja, njegovo življenjsko delo v celoti zapustila takratnemu Muzeju novejše zgodovine.

Richard Nixon in Josip Broz Titov Kumrovcu leta 1970. FOTO: Marjan Ciglič, vir Muzej NSZS

Fototeka hrani okoli tri milijone posnetkov na različnih nosilcih

Fotografski opus Marjana Cigliča hranijo v fototeki Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije ter je del največje nacionalne fotografske zbirke. Monika Močnik pojasnjuje, da je fototeka nastala leta 1952 in je bila na začetku vezana na zbiralno politiko takratnega Muzeja narodne osvoboditve in tako usmerjena na čas druge svetovne vojne. Z razvojem muzeja se je spreminjala tudi zbiralna politika, fotografsko gradivo pa danes prikazuje vse pomembne dogodke in vsakdanje življenje Slovencev iz 20. in začetka 21. stoletja ter ima status neprecenljive nacionalne kulturne dediščine. Fototeka hrani okoli tri milijone posnetkov na različnih nosilcih, fotografsko gradivo pa je glede na provenienco razdeljeno v fonde in zbirke. V zbirkah hranijo gradivo, ki so ga ustvarili različni fotografi, v fondih pa gradivo, ki ga je ustvaril posamezen fotograf. Sem spada tudi fond Marjana Cigliča, ki po številu posnetkov spada med večje.

Neža Mrevlje, Monika Močnik, Fotografije prinašajo pogled v preteklost in zavedanje v sedanjost, Marjan Ciglič, Dnevnik, 14. 6. 2024