Sveti Franc Ksaver Bianchi je bil v svojem življenju uspešen profesor, učen mož, predstojnik in vizitator svojega reda, a mu nič od tega še zdaleč ni pomenilo toliko kot njegov apostolat med ubogimi in zavrženimi ter dušnega miru potrebnimi ljudmi. V Neaplju je več desetletij skrbel za reveže in bolnike, mnogim je bil duhovni voditelj ali spovednik, v času hudih preizkušenj za mesto (Napoleonovi revolucionarni pretresi, nevera, sovražnost do Cerkve) pa se ga je prijel vzdevek apostol Neaplja, podobno kakor stoletja prej sv. Filipa Nerija za Rim. Svojo svetniško pot je »kronal« s prenašanjem svojevrstnega skrivnostnega križa: noge so mu neznansko otekle in se spremenile v eno samo gnojno in bolečo rano. Postal je popolnoma nepremičen, s skrajnimi napori pa je vse do zadnjega maševal in sprejemal tiste, ki so potrebovali njegovo pomoč ali nasvete.

Ime: Prvotno pomeni latinsko ime Franciscus »nanašajoč se na Franke, frankovski, Frank«, Bianchi pa je nosil ime po svetem Frančišku Ksaveriju (Javier je grad v Španiji, kjer se je rodil ta svetnik).

Rodil se je 2. decembra 1743 v mestecu Arpino v pokrajini Campagna v Italiji,
umrl pa 31. januarja 1815 v Neaplju, prav tako v Italiji.

Družina: Njegov oče je bil zelo socialno čuteč tovarnar sukna, tudi njegova mati je bila prava mati ubogih, saj se je veliko posvečala skrbi za revne bolnike.

Študij: Pravo je študiral na univerzi v Neaplju, filozofijo in teologijo pa v Marcerati, Rimu in Neaplju, med tem časom pa vstopil k barnabitom.

Skupnost: Red barnabitov ali regularnih kanonikov sv. Pavla je leta 1530 ustanovil nekdanji zdravnik, pozneje duhovnik Anton Marija Zaccaria v Milanu. Skupnost širi ljudske pobožnosti in evharistično češčenje. Njihova posebna skrb je tudi nega bolnikov in vzgoja deklet (ženska veja).

Duhovni Njegov duhovni voditelj je bil sv. Alfonz Ligvorij, sam pa je bil spovednik ali je
voditelj: duhovno spremljal številne ljudi, med njimi mistikinjo sv. Marijo Frančiško petih ran, mnoge izobražene in preproste ljudi, kardinale in kralje.

Zavetnik: mesta Neaplja.

Kreposti: Že od doma je imel razvit izredno globok socialni čut, skrbel je za reveže in bolnike v Neaplju ter mlada dekleta odvračal od prostitucije. Bil je človek kontemplacije in molitve, moder, bistrega uma in vedrega srca.

Čudeži: Imel je posebne darove: videnja, zamaknjenja, dar prerokovanja, ob njem so se dogajali razni čudeži (leta 1805 je ustavil izbruh lave iz Vezuva).

Upodobitve: Upodabljajo ga v redovni obleki z rožnim vencem v roki pred Marijinim kipom.

Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Leon XIII. 22. januarja 1893, za svetnika pa Pij XII. 21. oktobra 1951.

Grob: Njegov grob je v cerkvi sv. Jožefa a Pontecorvo v Nepalju.

Goduje: 31. januarja.

Misel: »Ko boste slišali, da ne morem več maševati, me imejte za mrtvega.«