France Gorjup (1937–2026)

Na praznik povišanja sv. Križa, v ponedeljek, 14. septembra, so se v stanovanju v senci ljubljanske stolnice v 90. letu življenja izpolnile besede »Dopolnjeno je« za duhovnika dr. Franceta Gorjupa, častnega kanonika stolnega kapitlja in dolgoletnega župnika pri sv. Mihaelu na Barju ter sodnika cerkvenega sodišča. Po-grebno slovo je bilo v četrtek, 17. septembra, na ljubljanskih Žalah, kjer so ga položili k zadnjemu počitku na duhovniškem pokopališču. Slovesa v cerkvi vseh svetih se je udeležilo lepo število sorodnikov, znancev in župljanov z Barja ter 23 duhovnikov, nadškof Stanislav Hočevar, škof dr. Franc Šuštar ter nadškof msgr. Stanislav Zore, ki je vodil somaševanje in pogrebni obred. Nadškof Zore se je v nagovoru pri maši sprehodil skozi Francetovo življenje, ki bi bilo vredno filmske uprizoritve: »Pokojni duhovnik France Gorjup je na svoje zemeljske poti stopil 28. julija 1937 v Kaplanovem v župniji Velike Lašče. Rodil se je očetu Francu in materi Ani, rojeni Škulj, ki se jima je po pričevanju sestre Francke rodilo šest otrok. Bil je najmlajši in imel je sestro dvojčico Tončko. Dva otroka sta kmalu umrla. Ostali sta starejši sestri Marija, ki so jo klicali Mimi, in Francka ter najmlajši France ter polbrat Janez. V začetkih svoje poti k duhovništvu se je srečal s salezijansko skupnostjo, v katero je v začetku maja 1955 vstopil na Rakovniku. Noviciat je začel pred velikim šmarnom leta 1955 na Reki, kjer je na Marijino vnebovzetje leta 1956 izrekel tudi prve redovne zaobljube. Leta 1956 je šel v Srednjo versko šolo v Zadar in leta 1961 maturiral. Vmes so ga poklicali k vojakom, in sicer v Trebinje in Doboj. Leta 1962 se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljub-ljani. 16. aprila 1963 je vstopil v Bogoslovno semenišče v Ljub-ljani. Na Teološki fakulteti je diplomiral leta 1968. Že leto prej, leta 1967, je na praznik apostolov Petra in Pavla v Ribnici prejel zakrament duhovniškega posvečenja. To je bilo prvo posvečenje zunaj Ljubljane.« Tam je nadškof Jožef Pogačnik posvetil 5 novomašnikov iz ribniške dekanije. »Prvo leto duhovništva je bil v Komendi pri slovitem dekanu Viktorijanu Demšarju. Vendar s študijem ni prenehal, pač pa se je odločil za študij cerkvenega prava in leta 1976 v Rimu postal doktor cerkvenega prava. Istega leta je bil imenovan za kaplana v župniji Ljubljana - Ježica, obenempa je postal vice-oficial nadškofijskega cerkvenega sodišča v Ljubljani. To službo je vršil kar štirideset let. Leta 1980 je po-stal upravitelj župnije Ljubljana - Barje, leta 1984 pa je bil imenovan za župnika iste župnije. Tam je ostal, dokler mu je dopuščalo zdravje, do leta 2010. Ob župnijskem delu je bil v več mandatih eksaminator za cerkveno pravo na kaplanskih in župniških tečajih. Leta 1993 je bil imenovan za dekana dekanije Ljubljana - Vič/Rakovnik. Čez pet let so ga ponovno predlagali za to službo.« Leta 2005 ga je nadškof Uran na predlog dekanijskih duhovnikov imenoval za častnega kanonika stolnega kapitlja v Ljub-ljani. »Zaradi bolezni se je leta 2010 odpovedal župniji Ljubljana - Barje in se kot častni kanonik preselil v kapiteljsko stanovanje na Ciril-Metodovem trgu. Še vedno je delal na Metropolitanskem cerkvenem sodišču in pomagal pri pastorali v stolnici. Avgusta 2016 je bil razrešen službe vice-oficiala in bil imenovan za sodnika na istem sodišču.« Ob biserni maši je France v pogovoru za Družino odkrito spregovoril o svoji izjemno zanimivi življenjski poti. Vanja Kržan pa je medvojno in povojno usodo njihove družine opisala tudi v reviji Zaveza. Ob teh pričevanjih je nadškof Zore posebej poudaril: »Ko se oziram v življenje pokojnega duhovnika Franceta Gorjupa, imam najprej pred očmi njegovo težko otroštvo. /…/ Kakor je povedala sestra pokojnega duhovnika Franceta, so 31. avgusta 1944 odpeljali mamo Ano. Sredi noči. Umreti bi morala oba, mama in oče. Vendar je bil oče v Velikih Laščah, ker je vedel, da je obsojen na smrt, zato ni upal spati doma. Ne glede na jok majhnih otrok – najmlajši je bil ravno naš duhovnik France, ki je bil takrat star dobrih sedem let – so mamo odpeljali in je niso nikoli več videli. Kako neizmerno neusmiljen je bil tisti čas.« Čeprav so večkrat poizvedovali, nikoli niso izvedeli, kje je mama pokopana. Pretresljivo je pričevanje Francetove sestre Francke, kako jo je na domu po vojni obiskal mož, ki je ubil mamo, in kako mu je odpustila. Družina je po vojni težko živela. Tudi Francetu ni bilo prizaneseno. Še kot duhovnika so ga pogosto klicali na orožne vaje. Nekoč so ga hoteli prav pred božičem odpeljati na orožne vaje. Takrat se je uprl in dejal, da bo župnišče in cerkev zaprl in ljudem povedal, zakaj ne bo maše. Šele tedaj so popustili. France je o težkih trenutkih v življenju dejal: »Brez redne molitve ne bi mogel zdržati.« Nadškof se je posebej zahvalil gospodinji Flori, ki je vsa leta skrbela za Franceta, saj je bil posebej zadnja leta povsem odvisen od pomoči drugih. Ob koncu maše se je z lepimi besedami zahvalil pokojnemu za dolgoletno službo župnika tudi zastopnik župnije Barje. France je učil videti najprej človeka in njegovo stisko in mu pomagati, da najde pot do Boga, je poudaril nadškof. Njegov moto je bil biti blizu ljudem. Vstopiti v njihovo situacijo in jo skušati rešiti, da bo dobro za vse ljudi. Zato so se ljudje radi zatekali k njemu, mu odpirali svoje duše in priznavali gorje, ki so ga nosili v sebi. Naj ga zdaj Gospod nagradi z gledanjem v večni slavi, v družbi svoje mučeniške mame, ki jo je nazadnje videl kot sedemleten otrok, in vseh, ki so mu bili v življenju blizu. Franci Petrič

France Gorjup (1937–2026)

France Gorjup (1937–2026)

»Vendarle je prišel ta trenutek«

POLŠNIK – 500 let prve omembe cerkve na Mamolju

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.