Kapucinski brat

Atributi: malha za miloščino, košata brada

Janez zaradi dela doma na skromni kmetiji šole ni mogel kaj prida obiskovati, tako da je bila njegova izobrazba precej pomanjkljiva. V družini so namreč morali tudi otroci že zgodaj poprijeti za delo, da so se lahko preživljali. Bili pa so globoko verni. Pobožno so častili zlasti Marijo ter se ji priporočali. Zato ni čudno, da je, ko je bil star deset let, Frančišek Marija prav po Marijini priprošnji ozdravel od nevarne bolezni.

Njegov redovni poklic je tako rasel in zorel na dobrih temeljih. Osemnajstleten je najprej kot tretjerednik vstopil k frančiškanom in prevzel redovno ime brat Anton. Kmalu pa je postal nezadovoljen, saj si je želel večje skromnosti, revščine in poglobljene meditativne molitve. Po dveh letih je zato oblekel kapucinski habit in postal brat Frančišek Marija. Sprva je v samostanu opravljal službo kuharja in bolniškega strežnika, kasneje pa vsak dan po genovskih ulicah pobiral miloščino za samostan in reveže, ki so jim bratje pomagali. Ljudje so kmalu v njem spoznali moža velike dobrote, modrih nasvetov, predvsem pa molitve. Na ulicah so ga obkrožali reveži in pomoči potrebni, po napornem dnevu pa so ga zvečer v samostanu pričakali številni drugi, ki so si želeli njegovega nasveta in molitve. K njemu so se zatekali revni in bogati enako, izobraženi in preprosti, duhovniki, prelati in škofje. Vsem je bil na voljo, do vsakogar enako pozoren. Imel je čudovit dar, da je znal prodreti v človekove globine, vnaprej napovedovati dogodke, moč njegove molitve pa je celo ozdravljala. Živel je nadvse skromno in ubožno, komaj kaj jedel, ležal pa na slamnjači s polenom za vzglavje. Bil je res človek molitve, neprenehoma je molil za različne zadeve, v katerih so se mu priporočali, večkrat cele noči nepremično preklečal v cerkvi pred Najsvetejšim. Prebivalci Genove niso prav nič pretiravali, ko so ga zaradi njegovega svetniškega življenja začeli klicati »padre santo« (sveti oče).

Frančiškova svetost pa je prišla do polnega izraza ob veliki stiski, ki je zajela Genovo avgusta leta 1866. V mestu je namreč izbruhnila kuga in neusmiljeno kosila med meščani. Ko so kapucini prevzeli veliko vojaško bolnišnico s kužnimi bolniki, se je Frančišek Marija takoj prijavil za strežbo in nego bolnikov. Ker je bil sam bolan in potreben pomoči, mu tega niso dovolili, lahko pa je obiskoval bolnike v mestu. Res se je z vso predanostjo posvetil tistim, ki so bili najbolj zapuščeni, obenem pa Bogu daroval svoje življenje kot spravno žrtev, saj je bil prepričan, da je prišla kuga kot božja kazen za velike pregrehe genovskega mesta. Bog je to njegovo daritev sprejel in mu poslal hudo bolezen, da je čez tri dni umrl. Z njegovo smrtjo pa je kuga v resnici prenehala.

Ime: Rodil se je kot Janez Croese, pri vstopu v kapucinski red pa je dobil ime Frančišek Marija. Ime Janez je hebrejsko, Johanan, in pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«, imeni Frančišek in Marija pa sta povzeti po svetem Frančišku Asiškem in Devici Mariji.

Rodil se je 27. decembra 1804 v Camporossu v Italiji, umrl pa 17. septembra 1866 v Genovi, prav tako v Italiji.

Družina: Bil je četrti od petih otrok očeta Anzelma Croese in Marije Antonije Gazzo. Starši so bili preprosti kmetje.

Zavetnik: Nima posebnega patronata.

Upodobitve: Upodobitve ga kažejo kot moža v zrelih letih, na kratko ostriženega, s košato brado, »značilno« za kapucine, v habitu, z malho za miloščino, rožnim vencem v roki ali z rokami sklenjenimi v molitvi.

Beatifikacija: Papež Pij XI. ga je 30. julija 1929 razglasil za blaženega, papež Janez XXIII. pa 9. decembra 1962 za svetnika.

Goduje: Ponekod praznujejo njegov god 17. septembra, Frančiškovi redovi pa 20. septembra.