Redovnik, misijonar

Življenjepisci pišejo o Frančišku Solanu kot o eni najbolj nenavadnih osebnosti cerkvene zgodovine; prav gotovo tudi zaradi njegovega misijonarskega dela in številnih čudežev. Že vzgoja v domači hiši je iz njega naredila pridnega, ustrežljivega, prijaznega in nesebičnega mladeniča. Kasneje so ga vzgajali jezuiti, z dvajsetimi leti pa je vstopil k frančiškanom in postal duhovnik. Bil je izredno skromen, pobožen in velik asket. Odlikovala ga je ljubezen do svetega Rešnjega telesa in Matere božje. Hoteli so mu zaupati marsikatero vodstveno službo, pa tega ni maral. Raje je stregel bolnikom in pridigal, njegova velika želja pa so bili misijoni. Leta 1589 je z nekaj tovariši res odplul v Južno Ameriko, proti Peruju. Deloval je v Tukumanu, v Paragvaju in Urugvaju, na koncu pa v Limi. Tu je navdušeno pridigal in spovedoval. Večkrat je s križem v roki oznanjal po gledališčih in zabaviščih, obiskoval bolnišnice, ječe in delavnice in povsod pridobival duše za Kristusa. Imel je dar prerokovanja; kakor nekoč sv. Frančišku Asiškemu so mu bile pokorne celo živali. Bil je človek samopremagovanja in žrtvovanja, pa tudi veselja in miru; zelo dobro je igral violino, bil dober pevec in tudi s tam slavil Boga in razveseljeval ljudi.

Ime: izhaja iz latinskega imena Franciscus, ki pomeni: »nanašajoč se na Franke«. V stari nemščini pomeni tudi »svoboden«.

Rodil se je 10. marca 1549 v Montilli v španski pokrajini Andaluziji, umrl pa 14. julija 1610 v Limi v Peruju.

Družina: Družina Solan je bila v domačem mestu spoštovana in priljubljena. Frančiškov oče Martin je bil mestni župan, mater Ano pa so zaradi njenih lepih dušnih lastnosti imenovali plemenito.

Zavetnik: Po zgledu Lime ga je več južnoameriških mest razglasilo za svojega posebnega zavetnika. Prav tako je zavetnik Argentine, Urugvaja, Čila in Peruja. Je zavetnik frančiškanskih misijonov in misijonske družbe.

Upodobitve: Upodabljajo ga v frančiškanskem habitu, največkrat v krogu Indijancev, ki jih je spreobrnil in jih poučuje. Pogosto igra na violino, da bi dal večji poudarek svojim pridigam.

Čudeži: Ko je nekoč govoril različno govorečim rodovom v španščini, ga je vsak razumel v svojem jeziku. Prebivalcem naselja, kjer ni bilo vode, je pokazal kraj, kjer morajo kopati. Umiril je razjarjenega bika, ki je grozil ljudem …

Beatifikacija: Papež Klemen X. ga je l. 1675 razglasil za blaženega, med svetnike pa ga je prištel Benedikt XII. 27. decembra 1726.

Goduje: 14. julija.