Nekateri so šli v »puščavo« le za krajši čas (po Jezusovem vzoru), drugi so ostajali in ostajajo tam celo življenje. Ti začasni odmiki so lahko zelo rodovitni, saj se v »puščavi« vprašanja prečiščujejo intenzivneje. Tam se ljudje sicer tudi odpočijejo (vendar ne samo to, ker potem bi to bile le počitnice), predvsem pa pred Bogom in z Njim izzive razčiščujejo. Te krajše odmike je Jezus večkrat priporočal: »Pojdite sami zase in se nekoliko odpočijte,« je dejal (Mr 6,30) in sam se je večkrat za krajši čas umikal »v puste kraje«. Pred vsemi pomembnimi dogodki (začetek javnega delovanja, izbor apostolov itd.), se je umaknil, noči »prečul v molitvi« in sprejemal odločitve.

Pravi odmik od sveta je torej narejen z namenom, da lahko »s kritično distanco« dojemaš svet in življenje sveta (osebno, duhovno, družbeno …). Sam sem nemalokrat srečal člane kontemplativnih redov, ki niso samo »nadaljevali molitev tistih, ki živijo v svetu,« in za njih, ampak so svet, stanje sveta in njegove izzive pozna...