Gal
Gal
Gallunus, Gallianus, Gallo
Zavetnik: škofije, kantona in mesta St. Gallen; gosi, kokoši in petelinov, bolnikov z vročico
Atributi: romarska palica in kruh
Sveti Gal, oznanjevalec in opat
Eden najslavnejših učencev, ki so se skupaj s sv. Kolumbanom iz rodne Irske odpravili misijonarit in pokristjanjevat prebivalce na evropski celini, je bil sveti Gal. Pobožni in bogati starši so njegovo vzgojo zaupali menihom v znamenitem samostanu Bangor na severu Irske, ki sta ga takrat vodila sveta opata Comgall in Kolumban. Tu je Gal prejel odlično izobrazbo, odlikoval se je zlasti v slovnici, pesništvu in poznavanju Svetega pisma. Po posvečenju, okoli leta 590, se je skupaj z enajstimi tovariši kot misijonar pridružil Kolumbanu na poti v Galijo, današnjo Francijo. Gal in Kolumban sta oznanjala evangelij najprej v Burgundiji, v Metzu in Zürichu, a sta povsod naletela na velik odpor poganskih prebivalcev. Trudila sta se, vsak dan pridigala in oznanjala v njihovem domačem jeziku, ljudje pa so še naprej hodili k žrtvenikom v gozdu in služili svojim malikom. V Tuggenu je Gala to tako razvnelo, da je v sveti vnemi sežgal njihova svetišča, žrtvene darove pa zmetal v jezero. Pred jezo domačinov sta morala pobegniti; ustavila sta se ob Bodenskem jezeru, tu tri leta neutrudno oznanjala, pa bila na koncu vendarle izgnana. Njune poti so se nato ločile, Kolumban je odšel v severno Italijo, Gal pa je zaradi bolezni ostal pri duhovniku Willemarju v Arbonu ob Bodenskem jezeru. Ko je okreval, je sklenil opustiti misijonsko dejavnost in v samoti ustanoviti manjši samostan, kjer se bo lahko posvečal predvsem molitvi. Z diakonom Hiltiboldom se je umaknil v divjino ob reki Steinach, tu začel krčiti gozd in postavljati celice. To je bil začetek slavnega benediktinskega samostana St. Gallen, ki je kasneje dal ime škofiji, mestu in kantonu. Kmalu so se začeli h Galu zatekati po nasvet tako preprosto ljudstvo kakor tudi plemiči in duhovniki, saj je že za življenja slovel kot svetnik in priprošnjik. Zavrnil je tako izvolitev za škofa v Konstanci kakor tudi za opata v Luxueilu, srečen, da sme v samoti svoje celice moliti, se postiti in vzgajati novince. Dočakal je visoko starost, pokopali so ga v njegovi celici in kasneje nad njegovim grobom, kjer so se dogajali številni čudeži, zgradili veličastno katedralo.
Ime: Gallunus, Gallianus, Gallo, v irščini Gallehe, pomeni »petelin«.
Rodil se je okoli leta 550 na Irskem,
umrl pa 16. oktobra 640 v Arbonu pri St. Gallnu v Švici.
Družina: Rodil naj bi se v plemeniti, kraljevski družini. Njegov oče Keternah naj bi bil velik dobrotnik vdov in sirot.
Zavetnik: škofije, kantona in mesta St. Gallen; gosi, kokoši in petelinov, bolnikov z vročico.
Legende: Legenda pripoveduje, da je svetnika nekoč v njegovem bivališču obiskal medved in mu pobral ostanke večerje. Sv. Gal se je prebudil in mu v Jezusovem imenu ukazal, naj prinese drv ter jih vrže na žerjavico. Medved je res privlekel veliko klado, svetnik pa mu je ukazal, da ne sme več napadati ljudi in njihovih čred.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot puščavnika z romarsko palico in kruhom; tudi kot benediktinskega meniha, redkeje kot opata.
Goduje: 16. oktobra.