Z njim smo se pogovarjali po dirki Po Kataloniji, ki jo je moral predčasno zaključiti zaradi bakterijske okužbe, a je poškodbo hitro saniral in že po nekaj dneh spet normalno treniral. »Le dva dni sem bil brez treninga, kar pa mi je deloma tudi ustrezalo, da sem imel malenkost več počitka pred večjimi cilji,« se je namuznil Gal.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst.

Glede na to, da je tvoj oče Srečko nekdanji kolesar in zdaj trener in funkcionar, ti je bilo torej kolesarstvo usojeno že ob rojstvu?

Ja, seveda. S kolesarstvom sem odraščal, z očetom sva ga gledala po televiziji, ko sem bil še otrok. Nekako mi je bilo res položeno v zibelko.

Da je bil tvoj oče vedno močno vpet v kolesarstvo, je bila zate in za tvojo športno pot verjetno prednost.

Zagotovo. Oče je bil pomemben del in glavni sopotnik na moji poti. Ko je bil moj trener, sva imela sicer na treningih odnos kot trener in kolesar, ne kot oče in sin. Potem pa mi je z nasveti in tudi praktično zelo pomagal in me podpiral, kar mi veliko pomeni še danes.

Ti je dal kak nasvet za življenje, ki se ga držiš še danes?

Trenutno se ne spomnim ničesar. Mi je pa vedno govoril, naj vztrajam, naj si zadam jasne cilje in se jim poskusim približati. Vedno sem bil brez pritiska, odlično sva delala.

Oče mi je vedno govoril, naj vztrajam, naj si zadam jasne cilje in se jim poskusim približati.

Tvoj oče je bil leta 1993 drugi na krstni izvedbi dirke Po Sloveniji. Koliko se je kolesarstvo spremenilo od takrat do danes?

On je dirkal v obdobju, ko se je Slovenija osamosvojila. Če primerjam: takrat so bili dva, trije profesionalni kolesarji v Sloveniji, danes – se mi zdi – nas je devet. On sicer ni bil profesionalni kolesar v najboljših ekipah, a je bil vseeno dober kolesar. Ne predstavljam pa si, kakšna raven tekmovanja je bila takrat v primerjavi z današnjo.

Misliš, da bi bili tedanji vrhunski kolesarji lahko uspešni tudi v današnjem kolesarstvu, ki je vendarle močno napredovalo?

Ja. Mislim, da ja. Jaz se takrat sicer še nisem niti rodil in ne vem, kateri kolesarji so bili takrat v ospredju. Toda kolesarstvo v bistvu še naprej ostaja zelo romantičen šport. In čeprav se je v teh letih veliko spremenilo, pa po drugi strani večinoma vse ostaja enako. Še vedno vozimo s kolesi.

Vrniva se v tvoje otroštvo: je bilo kolesarstvo tvoj prvi, zadnji in edini šport, s katerim si se ukvarjal?

V osnovni šoli sem najprej igral nogomet – samo v šolski ekipi, nič posebnega. Kmalu, v tretjem ali četrtem razredu, pa sem dobil kolo, se vpisal v klub – in ta zanos ostaja enak do zdaj.

Kolesarstvo je zelo zahteven šport. Kaj te v njem privlači?

Ko sem bil otrok, mi je bilo kolesarstvo zabava, druženje s prijatelji, nisem vedel, kaj vse to prinaša za seboj. Zdaj pa uživam življenje profesionalnega kolesarja. Videl sem velik del sveta, privlači me narava – in seveda dirkanje. Vsi radi dirkamo na tej ravni, to nas drži skupaj.

Kaj je bila prelomnica, katera dirka ali rezultat, ko si uvidel, da lahko nekoč postaneš vrhunski kolesar?

Prva pogodba, ki sem jo podpisal z Adrio Mobil leta 2021. Dotlej nisem jemal resno tega športa in razmišljal, da bi od njega živel. Potem pa, ko sem videl svoj razvoj in napredek, sem ga vzljubil in se dokončno odločil za kolesarstvo.

Do prve pogodbe nisem jemal resno tega športa, ko pa sem videl svoj razvoj in napredek, sem ga vzljubil in se dokončno odločil za kolesarstvo.

Kako pa si usklajeval športne in šolske obveznosti?

V srednji šoli sem imel zelo veliko podpore. Zahvala gre ravnateljici srednje lesarske šole v Novem mestu, da nisem imel težav z ocenjevanji in testi, ker sem vedno lahko vse prilagodil. Vedno mi je bilo kolesarstvo na prvem mestu. Šolo sem obiskoval, ker sem jo moral, nisem pa ji dajal veliko poudarka. Še vedno sem hvaležen, ker ko pogledam nazaj, sem imel res veliko ugodnosti.

Bil si otrok novomeške Adrie Mobil, preden si se preselil v ekipo UAE Emirates. Si imel kaj težav pri (prvem) odhodu v tujino?

Prestop v tujino je bil zelo gladek, ker sem že v začetku avgusta 2023 šel na posodo v UAE in tam deloma spoznal glavnino ekipe. Lani sem potem poznal že veliko tekmovalcev in osebja, zato je bilo vse bolj gladko in nisem imel težav.

Letošnja sezona je zate zares prelomna – nova ekipa (Alpecin), svetovna serija. Si se že privadil na vse novosti in spremembe?

To je pravzaprav največji preskok, kar sem jih doslej naredil. Če je bil prej največji preskok iz mladincev v člane, je zdaj tukaj vse težje, vse hitreje, tako da moraš biti res pozoren na vsako malenkost. Ampak zaenkrat mislim, da mi gre kar v redu.

Kakšen tip kolesarja si – v čem si najboljši, kje imaš še manevrski prostor za napredek?

Zaenkrat se še razvijam in grem očitno na pot kolesarja za enodnevne dirke s kratkimi vzponi, torej za težke enodnevne preizkušnje.

Sem tip kolesarja za enodnevne dirke s kratkimi vzponi, torej za težke enodnevne preizkušnje.

Treniraš tudi doma. Ko si v Sloveniji, ali imaš morda kakšne najljubše kotičke za trening?

Ja, zagotovo je to moja domača Dolenjska, kjer sem odraščal. Ni idealna, je pa zelo lepo trenirati doma. Sicer pa sta mi ljubi tudi Gorenjska, zlasti Kranjska Gora, in Goriška.

Kolesarji se včasih jezite na šoferje, češ da vas izsiljujejo in spravljajo v nevarnost; šoferji se jezijo na vas, češ da zasedate preveč ceste. Kako ti gledaš na sobivanje kolesarjev in drugih udeležencev v prometu – kako visoko kulturo imamo?

Opažam, se iz leta v leto izboljšuje. Če so nam še pred petimi leti vsi trobili in nam kazali različne geste, je danes bistveno bolj varno, trobijo pa nam samo še, ko nas pozdravijo. Lepo je videti, da se kultura spreminja na bolje, se pa seveda povsod najdejo nervozni ljudje, ki se izživljajo.

Si že prepoznaven obraz? Te ljudje na ulici prepoznajo?

Ja, v resnici se mi je to letos prvič zgodilo. Ko sem treniral v Ljubljani, me je kar nekaj ljudi na semaforju prepoznalo.

Prispevek v celoti je objavljen v reviji Najst (5/2025). Spremljaj Najst tudi na Facebooku, Instagramu in TikToku.