Gospod mi je dal nekaj drugih darov, glasbenega pa ne ravno. Morda lahko komu dan polepšam s čim drugim, s petjem ali igranjem pa ne. Ni pa težko opaziti, kakšno moč povezovanja ima glasba. Priljubljene skupine ni enako poslušati v sobi ali pa ob 9.999 drugih ljudeh, ki s teboj prepevajo isti refren, kajne? Za marsikoga je slavilna glasba molitev in obratno. Nemalokrat sem tudi sam ganjen, ko pri maši slišim prikupne glasove otroškega zbora ali kako drugo duhovno pesem z bogatim besedilom, čutno izvedbo, priložnosti primernim ritmom ter – če je mogoče – ob spremljavi kitare, bobnov in še česa. V tem pogledu mi spomin včasih uide na Uskovniške tedne salezijancev, ki sem se jih večkrat udeležil. Maša, oplemenitena s pesmijo iz stoterih duš in grl ter pospremljena s kakimi desetimi kitarami, je bila res nekaj posebnega. Nekaj, kar lahko zadene, premakne – v duhovnem pogledu. Občestvo, skupnost,
eno(tnost) v slavljenju Boga. Prepričan sem, da imate tudi vi na zalogi kako podobno izkušnjo.