Bil je pustni torek, 23. februarja 1971. V ljubljanskem kliničnem centru je počasi ugašala življenjska sveča Francéta Cigana. V zgodnjih popoldanskih urah sta prišla na obisk sobrata Dušan Česen in Avguštin Čebul z besedami: Francé, prinašava ti pozdrave s Koroške. Sveča je ugasnila, k svojemu Gospodu je odšel Francé Cigan.

Pet desetletij je minilo. Veliko je bilo na Koroškem v teh desetletjih o dr. Francétu Ciganu zapisanega in povedanega, a na sončni strani Alp bore malo. Enciklopedija Slovenije ga je zamolčala. V drugem zvezku (leto izdaje 1988) na 65. strani so navedeni le cigani – Romi, Francéta Cigana ni, šele v dodatku, 16. zvezek (leto izdaje 2002), sem našla kratek zapis in v Velikem slovenskem biografskem leksikonu, Mladinska knjiga 2008, na strani 138.

Iz narodno zavedne družine

Doma sva bila oba v Slovenski krajini ali Slovenski okroglini, tam daleč na široki ravnini ob reki Muri, kjer so se nekoč naselili naši pradedje in tam ostali. Njih govorica žubori kot potok, ritmični ples in vrisk je odmev zemlje in valovanja žita. Ravnina s svojimi jagnedi in štrki na dimnikih s slamo kritih hiš je bila slika spomina na Slovensko krajino.

Na obronku Žižkov v smeri proti Polani je stala Ciganova domačija. V hišijčki, ki je bila s slamo krita, je 18. septembra 1908 zaspejval svojo prvo pesem FrancéCigan, prvi od petnajstih otrok. Družina je bila narodno zelo zavedna; v tistem času je bila Slovenska krajina pod velikim pritiskom madžarizacije in zavedni Slovenci so se morali boriti za svoj narodni obstoj. Med temi je bil tudi oče Jožef Cigan, dober pevec. In nič čudno ni, da je France od doma odnesel posebno ljubezen do domovine, slovenske besede in pesmi.

Ljudsko šolo je obiskoval v Žižkih, nato je prišel v salezijanski zavod Veržej, po četrtem razredu gimnazije je vstopil na Radni v noviciat in ga leta 1925 končal s prvimi redovnimi zaobljubami. Vrnil se je v Veržej, nadaljeval višjo gimnazijo in leta 1929 maturiral na klasični gimnaziji v Mariboru, ko je bil že vzgojitelj v mladinskem domu na Kodeljevem. Preden je začel študij teologije, je bil še eno leto vzgojitelj v Veržeju in eno leto na Radni. Pri delu z mladimi je vedno bolj spoznaval, kako velik pomen imata pri vzgoji pesem in glasba.

Na ljubljanski teološki fakulteti je od 1931 do 1935 študiral teologijo. V duhovnika ga je posvetil tedanji ljubljanski škof, koroški rojak dr. Gregorij Rožman. Nova maša je bila 28. avgusta 1935 v Črensovcih.

Delo z mladimi

Že kot bogoslovec je od leta 1931 pomagal v rakovniškem oratoriju, vodil je gledališke in športne aktivnosti, tamburaški zbor, godbo na pihala in tako imenovani »mlajši krožek« (fantje od 12. do 15. leta), v letu nove maše je vodil »veliki krožek« (fantje od 15. leta naprej), po novi maši pa je postal vodja oratorija in zaslovel kot priljubljen vzgojitelj. Od leta 1940 do 1941 je bil katehet na Radni, a se je ob začetku druge svetovne vojne skupaj z bogoslovci vrnil v Ljubljano, bil nekaj mesecev s sobratom Alojzijem Luskarjem med begunci v Srbiji, nato pa se je pridružil salezijanskim študentom na Lisičjem. Hotel je pripravljati disertacijo, a so ga vojne razmere prisilile, da je večji del časa preživel pri kmečkih opravilih. Doktoriral je šele leta 1946 v Pragli pri Padovi.

Vojna vihra ga je z reko beguncev pripeljala na Koroško. Že v Vetrinju je začel zbirati mladino. Bil je sredi tistih, ki so morali zapustiti svoj dom, in jih bodril s svojim zdravim optimizmom. Delo z mladimi je nadaljeval tudi v Špitalu in z njihovo pomočjo sta s prof. Silvom Miheličem pripravila in izdala ciklostirano pesmarico Slovenske narodne pesmi.

Na graškem konservatoriju (1947–1949) si je pridobil strokovno glasbeno izobrazbo. Vrnil se je na Koroško, upravljal kamensko faro, poučeval glasbo in pedagogiko na kmetijski šoli v Tinjah, vodil godbo na pihala v Št. Vidu v Podjuni in bil priljubljen ljudski misijonar.

Na Kamnu so salezijanci – prof. Alojzij Luskar, prof. Silvo Mihelič in dr. Francé Cigan – leta 1952 ustanovili orglarsko šolo, ki je žal delovala le do leta 1957, ko je dr. Cigan prevzel mesto profesorja glasbe in petja na novoustanovljeni Slovenski gimnaziji v Celovcu.

Kot duhovnik-salezijanec je bil ves predan delu z mladimi. V šoli je bil profesor glasbe in petja in zborovodja različnih zborov, v fantovskem dijaškem domu v Haimlingerju pa vzgojitelj. Fantom je bil pravi kažipot v življenje, vzgajal in usmerjal jih je k političnemu in kulturnemu delovanju v domačih društvih in v narodno zavedne, pokončne Slovence. Marjan Rus je po akademiji leta 1961 zapisal: »Učenci in gojenci ga spoštujejo in radi ga imajo. Ne vzgaja jih v strahu in s šibo, temveč v ljubezni in dobroti.«

Pri vsem delu v šoli in Haimlingerju pa je našel še vedno nekaj prostega časa za zapisovanje ljudskih pesmi. Nešteto kilometrov je prehodil in prepotoval, obiskoval ljudi, ki so mu prepevali. V vseh treh dolinah, na Zilji, v Rožu in Podjuni, je zbiral, snemal, zapisoval in tako marsikatero pesem otel pozabe.

Imel je srce, polno ljubezni. Ljubezni do mladih: za njih se je razdajal do konca.

Kot njegova nečakinja sem ga doživljala verjetno drugače kakor mnogi njegovi sopotniki in učenci. Bil mi je stric in ne samo meni, tudi drugim dijakom v Haimlingerju je nadomeščal očeta. In kar je bilo najpomembnejše, bil nam je vsem velik prijatelj. Nikoli ni bil vzgojitelj z dvignjenim prstom, karanjem in kreganjem, ampak vedno s pogovorom. Vodil nas je s predirljivim pogledom in ljubeznijo. Strica tukaj nisem doživljala toliko kot duhovnika, ampak bolj kot našega velikega prijatelja in vzgojitelja. Nam mladim je neizmerno zaupal in nas vodil z nevidno roko. Pri njem ni bila potrebna nobena glasna beseda, znal je gladiti in voditi že s pogledom. Če je bilo treba, je delil »cukrčke«, to so bili osebni pogovori, izpraševanje vesti v njegovi delovni sobi, a če si je kdo zaslužil pohvalo, jo je tudi izrekel. Imela sem občutek, da je že vnaprej vedel, kaj bomo »ušpičili«.

V domu so stanovali fantje iz vseh treh dolin: Zilje, Roža in Podjune in govorili vsak svoje domače narečje. Groza zame, ki mi prekmurščina ni delala preglavic, nisem pa razumela Korošcev, in hvala stricu, da se je, ko sem se pritoževala, zasmejal in rekel: »Poslušaj jih in se uči.« Haimlinger ni bil fantovski dijaški dom z vsem udobjem, ki ga poznamo danes. Bilo je presneto »zračno« in pozimi tudi zelo mrzlo, a kadar koli se spominjamo tedanjega časa tam, končamo z ugotovitvijo: Bilo nam je kljub temu lepo! Zanimiv je zapis dr. Franca Žebota ob Ciganovi smrti, z naslovom Za čast slovenske duhovščine.1

»Vest o smrti g. dr. Cigana je tudi nas, ki smo z njim preživljali taboriščne čase v Špitalu ob Dravi, hudo pretresla. Ne morem zbrati pravih misli, da bi pravično označil pokojnikove zasluge za našo taboriščno skupnost, rad bi le omenil dogodek, ki mi je ostal globoko v spominu.

Ko se je mudila v Špitalu angleška vojaška misija, ki je zasliševala taboriščnike o njih zadržanju med vojno, oziroma revolucijo, sem bil tolmač polkovniku, ki je misijo vodil. Mislim, da je bilo tretji dan zasliševanja, ko je bil kot opazovalec navzoč tudi neki angleški narodni poslanec. Ta dan je bil med drugimi zaslišan tudi dr. Cigan. Ko je podal svoje osebne podatke in povedal, da je duhovnik, se je oglasil angleški poslanec in ga vprašal: 'Kaj veste o sodelovanju slovenske duhovščine z nemškim okupatorjem?' Nikoli ne bom izgubil iz spomina tistega dramatičnega trenutka. Prof. Cigan se je stresel in prevzet od svete jeze stopil pred poslanca, udaril po mizi in odločno rekel: 'Kakršen koli položaj že imate, si vam drznem reči: Sram vas bodi! Slovenska duhovščina je bila prva žrtev Hitlerjeve agresije, polovili so nas kot zločince, večino poslali v koncentracijska taborišča, druge pa pognali iz Slovenije. To je bilo naše sodelovanje.' Obrnil se je, odšel in vrata krepko zaloputnil. Jaz sem ostrmel, toliko poguma nisem pričakoval. Oba Angleža sta se brez besedice spogledala. Iz oficirjevega pogleda sem razbral vprašanje: 'Kaj pa zdaj?' Poslanec pa je osramočen sedel za mizo, podpiraje si obraz z obema rokama. Nekaj časa je vladal mučen molk. Prekinil ga je oficir, ki se je obrnil do mene in mi rekel: 'Naslednji!'

Kot ubog taboriščnik je dal zasluženo lekcijo mogočnemu Angležu.«

Spomini na pokojnega

Njegova ljubezen do slovenskega jezika, pesmi in domovine je bila nalezljiva. S svojim zgledom jo je vcepljal tudi nam. Krščanska kulturna zveza v Celovcu je izdala v 15 knjigah opus Francéta Cigana. Z urednikom Engelbertom Logarjem so med letoma 1988 in 2000 izšle v petih knjigah transkripcije Ciganovih magnetofonskih posnetkov iz Podjune Vsaka vas ima svoj glas. Rokopisno notno gradivo pa je skrbno in z veliko ljubeznijo urejal prof. Jožko Kovačič. Iz te velike zakladnice so postopoma nastajale knjige duhovnih in posvetnih pesmi za mešane, moške in ženske ali otroške zbore; kantata Ustoličenje karantanskega kneza in ponatis razprav o slovenski koroški ljudski pesmi, objavljenih v letnih poročilih Slovenske gimnazije v Celovcu »... da ne pojdejo z nami v grob«. Ob 30. obletnici Ciganove smrti je bil v Tinjah simpozij; tedanja predavanja in zapisi Ciganovih sopotnikov pred drugo svetovno vojno in v taboriščih na Vetrinjskem polju in v Spittalu so zbrana v knjigi Duhovnik, glasbenik, vzgojitelj. Prva knjiga Kovačičevega uredniškega prizadevanja je bil ponatis pesmarice Slovenske narodne pesmi, ki so jo v zelo težavnih okoliščinah izdali v begunskem taborišču v Spittalu. Samospevi in Inštrumentalne skladbe ter Priredbe za pihalno godbo, vokalne skladbe s klavirsko spremljavo ter skladbe in priredbe, ki so bile odkrite v zadnjem času, sta zadnji notni zbirki, s katerima je KKZ za­okrožila izdajanje celotnega glasbenega opusa dr. Francéta Cigana.

Imel je srce, polno ljubezni do Boga, ki mu je verno in ponižno služil in h kateremu je tudi nas vodil. Zapušča nam svojo vero in upanje, svojo ljubezen in tu še posebej ljubezen do naše pesmi. Ljubil je obe domovini, Slovensko krajino in Koroško, kjer je največ ustvarjal, a počiva v slovenski zemlji, na ljubljanskih Žalah. Na njegov nagrobni kamen bi lahko napisali: »Ena se tebi je želja spolnila, v zemlji domači de truplo leži ...« Vse njegovo življenje je bilo ena sama velika ljubezen do mladih, slovenstva in naše ljudske pesmi. Smo dediči njegove zapuščine in to nas obvezuje, da jo poskušamo ohraniti tudi zanamcem.