Indonezijski teolog Fransiskus Xaverius Eko Armada Riyanto je v vabljenem predavanju na primeru indonezijskih medverskih izkušenj pokazal, da lahko religije presegajo družbene in kulturne delitve ter z dialogom, sodelovanjem in medsebojnim zaupanjem prispevajo k pravičnejši družbi. Poudaril je, da globalna pravičnost poleg političnih in pravnih mehanizmov zahteva tudi etično odgovornost in solidarnost med verskimi skupnostmi. Avstrijski teolog Thomas Gremsl pa je s perspektive krščanske socialne etike osvetlil manj vidno plat digitalne preobrazbe: izkoriščanje delavcev, globalne dobavne verige ter neenakomerno porazdelitev koristi in družbenih ter okoljskih bremen tehnološkega napredka.

Pomemben del razprav je bil namenjen človekovemu dostojanstvu kot temelju pravičnosti.

Pomemben del razprav je bil namenjen človekovemu dostojanstvu kot temelju pravičnosti. Prispevki so osvetlili razmerje med pravičnostjo in ljubeznijo, vzajemnostjo in odgovornostjo do drugega ter pomen skrbi za ranljive posameznike. Posebna pozornost je bila namenjena tudi pravičnemu miru, ki ni zgolj odsotnost vojne, temveč zahteva odpravljanje vzrokov nasilja, spravo in solidarnost.

Razprave o umetni inteligenci so odprle vprašanja moralne odgovornosti, koncentracije tehnološke moči, epistemske nepravičnosti ter nevarnosti, da tehnološki razvoj poglablja obstoječe neenakosti. Drugi prispevki so izpostavili pomen verske svobode, vzgoje za globalno odgovornost, medverskega sodelovanja in skrbi za stvarstvo.

»Pravična družba ne temelji zgolj na ustreznih institucijah in pravični porazdelitvi dobrin, temveč tudi na priznanju neodtujljivega dostojanstva vsakega človeka ter dejavni odgovornosti za skupno dobro.« FOTO: teof. uni-lj.si

Konferenca je pokazala, da pravična družba ne temelji zgolj na ustreznih institucijah in pravični porazdelitvi dobrin, temveč tudi na priznanju neodtujljivega dostojanstva vsakega človeka ter dejavni odgovornosti za skupno dobro.