Njeno poslanstvo, prežeto z Božjo ljubeznijo in zgledu svetega Janeza Boska, je namenjeno predvsem delu z otroki in mladimi. Delovala je na Bledu in v Murski Soboti, danes pa živi v skupnosti na Rakovniku, kjer skrbi za ekonomske zadeve province in vodi različne duhovne programe. Čeprav prostega časa nima veliko, ga najraje preživi v naravi z rožnim vencem v rokah ali pa pomaga doma na kmetiji.

Večne zaobljube v Družbi hčera Marije Pomočnice. FOTO: Osebni arhiv 

Sestra Martina, kdo je zaslužen za izbiro vašega imena? Kako ste ga dobili?

V naši družini, tako po mamini kot očetovi strani, je ime Martin navzoče že več generacij. Vse do mojega očeta in danes tudi mene. Čeprav mi je bilo dano v skladu s tradicijo ime po očetu, sem nanj zelo ponosna in ga ne bi zamenjala za nobeno ceno. Še zlasti, ko sem ugotovila njegov pomen, to je 'bojevnik'. Sv. Martin se ni boril z mečem v roki, čeprav je bil posvečen »Marsu", bogu vojne in namenjen vojaški službi, ampak s srcem polnim čiste ljubezni do Jezusa in bližnjega. S ponižnostjo se je boril v vojni proti grehu in vsemu, kar je ljudi oddaljevalo od Boga. S svojo dobroto je želel pregnati tudi sleherno revščino. In to je močan klic tudi zame danes.

Z mladimi na duhovno počitniškem tednu na Bledu. Vzpon k cerkvi sv. Katarine. FOTO: Osebni arhiv 

V čem vidite največjo podobnost s svetnikom, po katerem nosite ime?

Sv. Martina sem pred leti odkrila na novo, ko sem prebrala knjigo Sulpicija Severja, Življenje svetega Martina. Če sem ga prej poznala kot svetnika nesebične dobrote do drugih in sem ga vedno želela posnemati v tem, sem ga takrat odkrila kot velikega molivca. In to dvoje čutim kako zaznamuje tudi moje življenje.

V mrzlem zimskem jutru je sv. Martin srečal premraženega berača, ki je prosil miloščino. Ker pri sebi ni imel denarja, je z mečem razpolovil svoj plašč in s polovico ogrnil reveža. S tem preprostim dejanjem je spremenil življenje obeh. Zakaj mislite, da je prav ta dogodek postal simbol svetosti sv. Martina? 

Da bi odgovorila na to vprašanje, je potrebno pogledati obdobje, v katerem je Martin živel. To je začetek obdobja, ko je Cerkev dobila svobodo v izražanju, hkrati pa še ni imela vzornika, kako živeti za Kristusa v vsej polnosti, brez da bi morali v trenutku dati življenje Zanj kot mučenci. Prav tako je to čas, ko v civilni družbi ni bilo prostora za solidarnost. Zato so bili reveži in brezdomci brez pravic, izključeni, res prepuščeni na milost in nemilost. Martin oboje združi v eno in da nov odgovor na to. Razdeli plašč. 

Sv. Martin je s svojim mečem prerezal vojaški plašč in polovico podaril beraču. FOTO: Splet 

Uvidel je, da ima Cerkev svoje mesto prav tu … V skromnem, preprostem, revnem, čistem življenju; povsem v skladu z Evangelijem, kjer je ljubezen do Boga in dejavna ljubezen do bližnjega eno in isto. In če pomislimo, da je bil Martin v času, ko je razdelil plašč, katehumen, si lahko mislimo, da je res že odrinil na globoko v spoznavanju Jezusa Kristusa in njegove besede. Najbrž mu ni bil tuj odlomek iz Matejevega evangelija (25,40), kjer pravi: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« O tem nam priča tudi dogodek, ki se je zgodil še isto noč po tem, ko se mu je v sanjah prikazal Jezus, ogrnjen z istim plaščem, ki ga je on podaril beraču in mu rekel: 'S tem plaščem me je odel nekrščeni Martin.'

Kako lahko danes vsak od nas »razdeli svoj plašč«? 

Veliko priložnosti imamo, kako »deliti svoj plašč« z drugimi. Ni potrebno, da izumljamo toplo vodo. Cerkev je skozi stoletja oblikovala in pokazala načine, ko je pred nas postavila sedem duhovnih del usmiljenja in sedem telesnih del usmiljenja, ki enako kot Martinovo delovanje temeljijo na Evangeliju. Zlasti telesna dela usmiljenja lahko prepoznamo v Matejevem evangeliju 25, 31-46. Samo osvežiti si jih moramo. Duhovna dela usmiljenja so: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, nadležne prenašati, žaljivcem odpustiti in za žive in mrtve Boga prositi. Telesna dela usmiljenja pa so: lačne nasičevati, žejne napajati, popotnike sprejemati, nage oblačiti, bolnike obiskovati, jetnike reševati in mrliče pokopavati.

S sestrami in dekleti, ki so na poti redovnega poklica FMA. FOTO: Osebni arhiv 

Tako kot sv. Martin, ki si je s svojim zgledom resničnega življenja, povsem predanega drugim iz ljubezni do Kristusa, pridobil srca vseh, revnih v vseh pogledih in revnih v duhu, tako delajmo tudi mi danes. Delimo z ljubeznijo svoj čas, moči, znanje, dobrine … In ob koncu življenja bo Jezus tudi nam rekel: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta!«

Kako lahko kristjani praznik sv. Martina obeležimo tako, da ne izgubimo njegovega pravega sporočila? 

Njegovega pravega sporočila ne bomo izgubili, če ga bomo posnemali v tem, kar je on živel; to je v goreči molitvi, zakramentalnem življenju, trudu za gradnjo občestva v družini, službi, župniji, skupnosti …, če ga bomo posnemali v oznanjevanju evangelija, najprej s preprostim načinom življenja, polnem ljubezni do Boga in polnem konkretne dejavne ljubezni do bližnjega.  

Mornese, rojstni kraj redovne ustanoviteljice in pogled iz njene sobe na župnijsko cerkev. FOTO: Osebni arhiv 

Po Sloveniji poteka evropska kulturna pot sv. Martina, ki povezuje kraje od Madžarske do Francije. Ste sami kdaj prehodili ali obiskali kakšen kraj na poti sv. Martina? Kako ste to doživeli? 

V letu 2016, ko smo obhajali 1700 letnico rojstva sv. Martina, sem imela milost, da sem skupaj s sosestrami iz skupnosti, poromala v rojstni kraj sv. Martina, Sombatel na Madžarskem. Ostaja mi podoba majhne cerkve, ki stoji na kraju, kjer je bil Martin rojen. Ter kipa pred cerkvijo, ki predstavlja sv. Martina, ko krščuje svojo mamo. Misel na to romanje me še danes navdaja z veliko hvaležnostjo in zrenjem, kako velik je Bog!

Po kulturni poti sv. Martina sicer nisem nikoli šla. Me pa v življenju vseskozi spremljajo svetišča posvečena sv. Martinu. Tako sem v času srednje šole še pred poukom pogosto zahajala k sveti maši v cerkev sv. Martina v Velenju; kasneje sem kot sestra živela na Bledu, kjer sem v župnijski cerkvi sv. Martina veliko premolila in še danes se najraje vračam tja. In ko sem prišla v skupnost na Rakovnik, me je pastoralna pot vodila k sv. Martinu na Ig.

V Sloveniji je skoraj sto cerkva, posvečenih sv. Martinu. Kaj po vašem mnenju govori ta številka? 

»Kjer je Kristus poznan, tam je Martin češčen« je zapisal pesnik Venenzio Fortunato (6.stol).

Skupaj s sosestrami. FOTO: Osebni arhiv 

Zanimivo je, da so bile že leta 404 (pomeni 7 let po smrti svetnika) zgrajene prve tri majhne cerkve, kjer se je obhajal spomin na sv. Martina. In že leta 470 so na njegovem grobu zgradili veliko in lepo baziliko. In danes, ne le v Sloveniji, tudi v drugih deželah je veliko cerkva posvečenih sv. Martinu. Vse to govori o tem, da je sv. Martin skozi vsa stoletja ohranil svežino svetosti in da je njegova osebnost v mnogih krščanskih skupnostih navdihovala željo, da bi se postavili pod njegovo varstvo. 

Ob koncu pa vse najboljše, obilo blagoslova za god! Kako ga najraje praznujete? 

Najlepša hvala! God najraje praznujem v tišini, miru, molitvi, brez velikih zunanjih praznovanj.