Prvi sklop prispevkov v Koledarju 2025 nosi naslov Utrip Cerkve, vsebuje pa zapis celjskega škofa Maksimiljana Matjaža Povabilo svetega leta ter poročili Matjaža Rustje o papeževem obisku v Trstu in Tomaža Simčiča o 50. socialnem tednu. Giorgio Banchig je predstavil novega videmskega nadškofa Riccarda Lambo. V prvem sklopu sta tudi predstavitev četrtega slovenskega kardinala Vinka Bokaliča Igliča in zapis Primoža Krečiča o številnih pobudah, ki so jih izpeljali v Kopru ob 1500. obletnici prihoda sv. Nazarija.

Po sledi pisatelja Josipa Vandota v Trstu

V drugem sklopu Kam plujemo sta dva prispevka: analiza Alenke Verša o stanju izobraževanja v slovenskih šolah v Italiji in Matevža Čotarja o priložnostih, ki jih prinaša EPK 2025.

V sklopu Izzivi naše dobe so objavili tri prispevke. Jadranka Cergol piše o umetni inteligenci in njenih etičnih vidikih, Fulvia Premolin o političnem diskurzu okrog slovenske skupnosti, Dimitri Žbogar pa o zemlji kot trajni dobrini.

V razdelku Ustvarjalci misli in besed so objavili tri prispevke. Tadej Pahor je svoj prispevek naslovil »Biti človek, samo to«. Ivan Vogrič je šel po sledi pisatelja Josipa Vandota v Trstu, Jožica Planinc pa piše o pisatelju in zdravniku Bogomirju Magajni (1904–1963) ob 120. obletnici rojstva.

O ljudeh, ki so spočeli in uresničili Goriško Mohorjevo družbo

V razdelku Od kod prihajamo so objavili osem prispevkov. Alenka I. Gregorič piše o prazgodovinskem kamnitem zemljevidu nočnega neba iz Repniča, Karlo Mucci o krajih naselitve viteških redov v naši bližini, Jurij Dobravec o baročnem orglarju Eugeniu Caspariniju (1623–1706), ki povezuje Lužico in Jadran, Branko Marušič o ruskem popotniku in učenjaku Izmailu I. Sreznevskijem v Gorici maja 1841, Sandro Oblak o šolah na Cerkljanskem v dvajsetih letih 20. stoletja, Marko Tavčar o ljudeh, ki so spočeli in uresničili Goriško Mohorjevo družbo, Saša Quinzi pa o slikarju Tonetu Kralju ob petdeseti obletnici smrti. Jurij Rosa je dodal zapis o knjigi Petra Budina o mirenskem nogometnem stoletniku.

Zgodovina raziskovanj kraške podzemne reke

V rubriki In memoriam so se različni avtorji spomnili uglednih osebnosti, ki so umrle v minulem letu. Majda Cibic piše o zdravniku dr. Borisu Cibicu, Tomaž Simčič o Ivanu (Ninku) Černicu, David Bandelj o Hilariju Lavrenčiču (1962–2024), Jurij Paljk o humanitarni delavki Jožici Ličen (1947–2024), V. J. o Nataliji Pelikan Vuk, M. T. o radijski urednici Rosani Prezzi Pasarit, Danijel Devetak pa o markantnem primorskem duhovniku mons. Gašperju Rudolfu.

V razdelku Mati narava so objavili dva prispevka. Damjan Gerl je predstavil jamo Luftloch in zgodovino raziskovanj kraške podzemne reke, Sandro Quaglia pa naravni park Julijskih predalp in čezmejni biosferni rezervat Julijskih Alp.

Slovenska bibliografija v Italiji za leto 2023

V sklopu z naslovom Kaj smo so objavljena poročila o delovanju društev in ustanov v letu 2024, treh Mohorjevih založb, Zveze slovenske katoliške prosvete, Slovenske prosvete in drugih društev v Trstu, Združenja cerkvenih pevskih zborov, o delovanje goriškega stega SZSO in drugih. Anastazija Pertot piše o spominskem poklonu ob 80. obletnici požiga štirih kraških vasi 1944–2024.

Zbornik zaključuje, kot običajno, Slovenska bibliografija v Italiji za leto 2023, ki zajema monografske in serijske publikacije slovenskih avtorjev iz Italije. Popis so sestavile Viviana Vodopivec, Martina Humar in Gabriela Caharija.

Marina Silvestri: knjiga Zeleni jantar

Novinarka Marina Silvestri je avtorica knjige Ambraverde, ki je pri GMD izšla v slovenskem prevodu Dane Čandek z naslovom Zeleni jantar. Knjigo je uredila in spremno besedo napisala Mirjam Simčič. Pojasnila je, da je Zeleni jantar naslov slovenski izdaji pripovednega dela, ki se v italijanskem izvirniku s spojitvijo besedne zveze glasi Ambraverde.

Avtorica Marina Silvestri je že takoj na začetku omenila svojo osebno pot pri ustvarjanju tega dela in lika glavne junakinje v njem: »Elvirina zgodba me je poiskala in v meni je zrasla želja, da jo ponovno sestavim ...« Temu izzivu se je odzvala s kopico komaj zaznavnih drobcev, datumov, z bežnimi pripovedmi, s kakšno fotografijo. Tako se je začelo njeno vztrajno iskanje po matičnih in župnijskih knjigah, arhivih, knjižnicah, predvsem pa obiski krajev, kjer je Elvira Bascar živela, in srečanja z ljudmi, ki so morda še nosili v sebi spomin preteklih časov.

Avtorica razstira pogled na dogajanje v drugi polovici 19. stoletja

Elvira, mlado dekle, se je rodila na Pristavi pod Kostanjevico pri Gorici. Pomagala je pri delu v domači gostilni na nekdanjem Kristusovem trgu, a tok zgodovinskih dogodkov tistega časa je obrnil njeno mlado življenje v novo smer. Bila je izobražena in je znala več tujih jezikov, zato je postala guvernanta in inštruktorica pri plemiških družinah. Tem družinam je sledila tudi takrat, ko so se selile. Odšla je najprej v Trst, zatem v Rim in Neapelj, nazadnje pa v Catanio, kjer pride v pripovedi do osrednjega razpleta.

Toda to delo ni le rekonstrukcija Elvirine življenjske poti. Avtoričino neutrudljivo iskanje po najrazličnejših virih daje pripovedi novo razsežnost. Marina Silvestri razstira pogled na zgodovinsko dogajanje, zlasti v drugi polovici 19. stoletja. Bralcem se pred očmi zariše podoba Gorice v času, ko je v mestu dobila zatočišče francoska kraljeva družina Burbonov. Podobno velja za Trst, ko se je tja zatekla španska veja iste plemiške družine. Hkrati pa pripoved odseva tudi tedanje kulturno in gospodarsko življenje, saj je bila Gorica živahno mesto, kjer sta bili poleg italijanske občuteni tako slovenska kot furlanska prisotnost.

Kako so zgodovinske okoliščine vplivale na Elvirino življenje

Sredi tega zgodovinskega sosledja se počasi oblikuje tudi Elvirina zgodba. Avtorica si na več mestih predstavlja in domišlja, kako so zgodovinske okoliščine vplivale na Elvirino življenje, kako sta ravno srečanje z uglednimi osebnostmi ter življenjski vrvež v velikih mestih okrepila njeno samostojnost in samozavest. Ravno tedanja stroga družbena ureditev in delitev na družbene sloje sta ji onemogočili, da bi zaživela polno življenje.

»Zeleni jantar, očarljivi kamen, ki milijone let kot skrbna mati čuva v sebi zametke nekdanjega življenja, brstičev in mahov, v tej zgodbi lahko doživljamo kot simbol,« je zapisala Mirjam Simčič. »V njem se namreč zrcalijo drobci družinskih sledi, po katerih stopa Marina Silvestri. Njegov dejanski pomen pa avtorica razkrije na koncu pripovedi in na ta način sklene pripovedni lok. Zeleni jantar ni več le simbolična predstava, kajti postane otipljiva, tvarna vez, ki se spleta med avtorico in glavno osebo med odkrivanjem in osmišljanjem lastnih korenin.«

Lado Piščanc: pesniška zbirka V soncu tvojem ves težak medlim ... 

V zbirko GMD spada tudi drobna, a dragocena knjižica, ki jo je uredila Majda Cibic. Gre za zbirko pesmi Lada Piščanca, duhovnika v Cerknem, ki so ga 3. februarja 1944 na Lajšah umorili komunisti. Pesmi izhajajo iz korespondence, ki jo je duhovnik imel z Alojzom Kocjančičem. Glavnino bratovih pesmi je leta 1950 že izdala njegova sestra Zora Piščanc v zbirki Pesmi zelene pomladi, knjižico V soncu tvojem ves težak medlim ... pa so izdali letos ob 80. obletnici pesnikove smrti in 110. obletnici rojstva. »Lado Piščanc spada med t. i. zamolčane pesnike, ki veliko let niso našli mesta v slovenski literaturi,« je na predstavitvi dejala Majda Cibic, ki je razložila, da je pesmi objavila take, kot so bile zapisane v originalu. Gre za sklop neobjavljenih pesniških izpovedi izjemno čuteče pesniške osebnosti, ki jih je GMD posredoval Edi Race. Piščančeva zapuščina, dotrajani in orumeneli listi, pesmi, očarljivi utrinki iz narave, iz katerih »diha pesnikovo hrepenenje po dvigu v metafizični svet«, so zdaj iztrgani pozabi.

Ana Bregar Berglez: slikanica za otroke Miška Piška

Goriška Mohorjeva družba je v knjižni zbirki za leto 2025 izdala tudi slikanico za otroke Miška Piška, ki jo je napisala Ana Bregar Berglez, ilustrirala pa Kristina Pahor. Ana Bregar Berglez hrani v sebi številne spomine iz otroštva, ki so povezani s pravljicami, zgodbice pa si izmišljuje tudi danes, saj je mamica treh otrok. Na predstavitvi je povedala, da si je zgodbo zamislila med pospravljanjem dnevne sobe. Miška Piška je bila namreč lenobica, ni želela pospravljati ne pripravljati zaloge za zimo, zato se je kar skrila v medvedjo shrambo. »Medved se je odločil, da miške ne bo odgnal, pomagal ji je osebnostno zrasti in jo naučil skrbeti za svoj dom.«