Jaz, manjši brat Frančišek, Vam pišem ob 800-letnici Sončne pesmi, ki sem jo napisal v Assisiju. Tam me je – še mladeniča – v majhni cerkvi sv. Damijana zadel Božji glas s križa: »Frančišek, pojdi in popravi mojo cerkev!« Po toliko letih sem se zelo opešan, bolan in skoraj slep vrnil na milostni kraj začetkov. Bratje so mi na samostanskem vrtu ob cerkvi zgradili majhno kolibo, v kateri sem preživljal dneve bolečin in noči trpljenja.

Iz samostana sem slišal petje psalmov, ki so jih prepevale Klara in njene sestre. Skozi špranje sem čutil pihljanje brata vetra in slišal rahlo žuborenje vode iz bližnjega potočka. Skozi streho iz trstičja sem videl zvezde in obrise lune; le spoštovanega in ljubega brata sonca in brata ognja nisem mogel gledati. Strašno so me bolele oči in potrtost zaradi razdorov med brati me je mučila in tlačila.

A najvišji, vsemogočni Gospod je v neki noči silnega trpljenja uslišal moje molitve. Razsvetlil je temine mojega srca, mi odvzel vse dvome in negotovosti ter mi ...