Pokojno sestro so v baziliko Marije Pomagaj na Brezjah pripeljali v sredo, 5. marca, ob 11. uri, kjer so ob 12. uri zanjo darovali sv. mašo. Sledil je pogreb na brezjanskem pokopališču.

Matilda Markovič se je rodila 14. februarja 1931 v Stanetincih pri Vidmu ob Ščavnici očetu Alfonzu in materi Alojziji, rojeni Zamuda. Bila je najstarejša od šestih otrok, od katerih sta dva še kot otroka umrla med drugo svetovno vojno. Eden od bratov, Franc (1938-2013), je postal duhovnik. Ker med vojno v njihovi župniji Sv. Jurij ob Ščavnici ni bilo duhovnika, so hodili k sv. maši na enako oddaljeno Kapelo pri Radencih, kjer so bili redovniki salezijanci.

Matilda je v domači župniji poznala več redovnic. Njena prijateljica je bila sestra frančiškanka Brezmadežnega spočetja v Eggenbergu pri Gradcu in Matilda je imela že vse pripravljeno, da tudi sama vstopi k njim. Toda zaradi mamine bolezni je ostala doma in dolga leta skrbela zanjo in za domačijo skupaj z očetom, saj sta brata in sestra že prej odšli od doma. Brat, izučen za pleskarja, se je kasneje vrnil na domačijo in se poročil.

Matilda pa se je na pobudo sosede, s. Ulrike Jaušovec, ki je bila predstojnica skupnosti šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja v malem semenišču v Mariboru, šla učit kuhanja v tamkajšnjo kuhinjo. Tako se je med službenim obiskom provincialne predstojnice s. Izabele Gosak pri sestrah v semenišču praktično začela njena pot v redovništvo. Po obdobju kandidature in postulature v Mariboru je 9. septembra 1968 v Repnjah vstopila v noviciat in prejela redovno ime s. Ema.

Po prvih redovnih zaobljubah 4. oktobra 1969 je bila kuharica v malem semenišču v Mariboru, nato v kuhinji mariborskega bogoslovnega semenišča. Od oktobra 1975 je eno leto kuhala v sestrinskem samostanu v Repnjah, potem pet let v skupnosti na Viču v Ljubljani, kjer je stanovalo tudi osem deklet srednješolk ali študentk. Šestnajst let je služila Bogu in bližnjemu v kuhinji na nadškofiji v Ljubljani in bila tudi predstojnica skupnosti. Po upokojitvi g. nadškofa Alojzija Šuštarja je bila leta 1997 premeščena v skupnost sester na Poljančevi v Mariboru, nato pa je enajst let vodila kuhinjo na mariborski škofiji, kasneje nadškofiji. Od leta 2010 do 2013 je pomagala v kuhinji v skupnosti na Poljančevi, potem pa ves čas z dobro voljo nudila svojo pomoč v kuhinji na Brezjah, čeprav so ji moči polagoma pojemale.

S. Ema se je zelo rada spominjala let, ki jih je preživela v cerkvenih ustanovah, in bila je neizmerno hvaležna, da so se povsod tako dobro razumeli. Predvsem jo je osrečevalo to, da je lahko delala skupaj s sosestrami in so si medsebojno pomagale. Na Brezjah ji je bila v trdno oporo Marija Pomagaj in vesela je bila vsake priložnosti, ko se je lahko udeležila še sv. maše in molitve v baziliki. Rada se je priporočala tudi bl. škofu Antonu Martinu Slomšku.

S. Ema je bila z veseljem redovnica in je pogosto rekla, da je srečna vsak dan. Kot skrbna Marta se je več kot 56 let svojega redovnega življenja razdajala v kuhinjah cerkvenih in samostanskih hiš. Sestre se Gospodu zahvaljujemo za dar s. Eme in za njeno predano služenje Bogu in bližnjemu. Naj se veseli večne sreče pri Njem, ki mu je zvesto služila.