Katoliška mladina je v sredo, 18. oktobra 2023, v cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani pripravila pogovor s tremi misijonarji. Najprej je misijonar p. Miha Majetič vodil somaševanje, nato pa se je Klemen Kraševec, prostovoljec ekipe Pota (program mladinskega misijonskega prostovoljstva), pogovarjal s tremi misijonarji, ki delujejo na treh različnih celinah: s šolsko sestro s. Uršo Marinčič, ki deluje v Ugandi, uršulinko s. Andrejo Godnič, ki se je za eno leto ravno vrnila iz Venezuele, in p. Miho Majetičem, ki je misijonar v Kazahstanu.

Somaševanje je vodil p. Miha Majetič. FOTO: Andrej Hočevar/Katoliška mladina

Odločitev za misijon

V pogovoru se je pokazalo, da je prvi korak pred odhodom v misijon sprejetje klica, da te Bog želi v misijonski deželi. Prepoznavanje klica pa je različno: pri nekaterih se stvari odvijajo hitro, pri drugih počasi, na koncu pa Gospod vedno poskrbi, da se znajdeš tam, kjer si je on zamislil.

Pri sestri Urši in patru Mihi je razločevanje potekalo hitro. Pater Miha se je zgodaj odločil za vstop k minoritom in zavzeto delal za misijone že v času študija, ko je v okviru skupine Sled veliko ur preživel v misijonski pisarni, že kot diakon pa je leto dni preživel tudi v Zambiji. Sestra Urša je dodala, da tudi zgledi vlečejo, v njenem primeru p. Pepi Lebreht iz njene domače župnije, ki je bil v misijonih v Afriki.

Z misijonarji se je pogovarjal Klemen Kraševec, prostovoljec ekipe Pota. FOTO: Andrej Hočevar/Katoliška mladina

Pri sestri Andreji je bilo drugače, saj ob vstopu k uršulinkam ni mislila, da ima misijonski poklic. Ko pa je bila v Mariboru pogosto na terenu, je začutila, kako očarana je nad prostranstvi, ki se odpirajo pred njo. Tako je po več letih redovništva razločila, da jo Gospod pošilja v misijone. Pri tem ji je posebej pomagala Božja beseda, ki jo je nagovorila: »Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, res vsi tečejo, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli. Vsak tekmovalec pa se vsemu odreče, oni, da prejmejo venec, ki ovene, mi pa nevenljivega.« (1 Kor 9,24–26)

Življenje v misijonu

Življenje v misijonih se zelo razlikuje glede na kraj delovanja in konkretno delo, ki je misijonarju zaupano. Vsi trije sogovorci živijo v redovnih skupnostih, sicer pa opravljajo različne službe. P. Miha in s. Urša sta »klasična« misijonarja, saj delata na župniji, na kateri skrbita za različne pastoralne aktivnosti in drugo oskrbo ljudi. V posebej ubornih razmerah živi s. Urša, saj v Ugandi vlada velika revščina: ljudje spijo na tleh (blazino si lahko privoščijo le premožnejši), hiše so zgrajene iz blata, večinoma jedo polento in fižol, le 30 odstotkov otrok dokonča osnovno šolo, zdravstveni sistem brez plačila ni dostopen ...

S. Urša Marinčič je poudarila, da jo navdihuje, kako znajo ljudje v Ugandi sprejemati svoje uboštvo in se veseliti malih stvari, pri tem pa nikoli, niti ob hudi naravni katastrofi, ne izgubijo zaupanja v Boga. FOTO: Andrej Hočevar/Katoliška mladina

S. Andreja pa se je predstavila kot misijonarka z nekoliko drugačno izkušnjo, saj nikoli ni videla zares hude lakote, torej razmer, ki te po njenih besedah popolnoma preobrazijo, ampak je nazadnje poučevala v venezuelski elitni šoli za dekleta, prej pa niti v perujskih gorah ni doživela ekstremnega pomanjkanja.

Vseeno pa je zadnja leta tudi ona delila stisko venezuelskega ljudstva, ki trpi pod socialistično diktaturo. Država je zaradi organiziranega kriminala, ki mu je vladajoča politika na široko odprla vrata, postala izjemno nevarna, zato je vsak daljši izhod z doma nevaren. Iz dogodkov, ki jih je videla, je dojela, da demokracija nikoli ni trdna, ključ do demokracije pa so volitve, zato je pomembno, koga izvolimo.

Veselje biti misijonar

Čeprav so razmere pogosto težke in gresta veselje in žalost vedno z roko v roki, služenje daleč od doma misijonarje tudi globoko obogati. Vsi trije so povedali, da jih je misijon na nek način spremenil, saj so ob stvareh, ki jih sami s svojimi močmi ne zmorejo premakniti, začeli prepuščati Bogu, da jim korak za korakom kaže, zakaj so tam, kjer so.

S. Andreja Godnič ob vstopu k uršulinkam ni mislila, da ima misijonski poklic. FOTO: Andrej Hočevar/Katoliška mladina

S. Urša je poudarila, da jo navdihuje, kako znajo ljudje v Ugandi sprejemati svoje uboštvo in se veseliti malih stvari, pri tem pa nikoli, niti ob hudi naravni katastrofi, ne izgubijo zaupanja v Boga. Njihovo življenje je namreč tako povezano s stvarstvom, da je zanje vprašanje, ali Bog obstaja, preprosto smešno. P. Miha in s. Andreja pa sta še posebej izpostavila moč molitve. S. Andreja je govorila o moči Božje besede, ki se utelesi v vsakdanjem življenju, p. Miha pa o molitveni podpori domačih misijonskih skupin in potrebi, da si tudi na misijonu poišče sodelavce, s katerimi se lahko pogovori o svojem delu.

Večer se je zaključil z vabilom mladim, naj se, če čutijo željo po misijonski izkušnji, tudi sami opogumijo in izkoristijo katero od možnosti, ki jih ponujata misijonska programa Pota in Sled, saj je doživetje misijona poleg konkretnega služenja ljudem v misijonskih deželah tudi velika popotnica za življenje in delovanje doma.