Nadaljevanje iz: Grad Turjak, obnova gradu, Janez Janša, vaška straža, partizani 1943 [2]

Mašo je daroval ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. Foto: Ivo Žajdela

Ko blagoslavljamo obnovljeni Turjaški grad, mi ob veličastni tisočletni zgodovini, prihajajo na misel besede svetega Avguština iz njegovih Izpovedi (Izpovedi, X, 8.17): »Velika je moč spomina, o Bog, silno velika, svetišče, veličastno in brezmejno. Kdo mu pride do dna? In vendar je to sila mojega duha in del mojega bistva, le da sam ne zaobjamem vsega, kar sem. Zato je duh pretesen, da bi samega sebe zaobsegal. Silno začudenje se mi poraja nad to uganko, strmeča osuplost me obdaja /.../ Življenje pisano in raznolično, sila presilna in brez meja!«

Grajska Marijina kapela. Foto: Ivo Žajdela

Eden najpomembnejših in simbolno najmočnejših fevdalnih spomenikov na Slovenskem

Turjaški grad znan tudi kot grad Auršpergov velja za enega najpomembnejših in simbolno najmočnejših fevdalnih spomenikov na Slovenskem. Kot zibelka mogočne rodbine Turjaških, Auršpergov ima ključen pomen v naši zgodovini, kulturi in literaturi.

Grajska Marijina kapela. Foto: Ivo Žajdela

Rodbina Turjaških je bila stoletja steber politično-vojaške moči na Kranjskem

Rodbina Turjaških je bila stoletja steber politično-vojaške moči na Kranjskem. Grad je bil središče njihove posesti, od koder so krojili usodo širšega prostora. Pomembno vlogo so odigrali v času turških vpadov ter v obdobju reformacije in protireformacije, saj so med njimi delovali pomembni humanisti in podporniki slovenske besede, med drugimi Trubar in Dalmatin.

Grajska Marijina kapela. Foto: Ivo Žajdela

Grad stoji kot nema priča zgodovinskih pretresov

Turjaški grad pa ne odmeva le v zgodovinskih listinah, temveč predvsem v slovenski kulturni zavesti. Velika romantična pesnitev pesnika Prešerna Turjaška Rozamunda grad povzdigne v simbol plemenitosti, hrepenenja in tragične ljubezni. Pesnik je zgradil mit o Turjaških kot o pokončni rodbini, ki kljubuje preizkušnjam.

Grad stoji kot nema priča zgodovinskih pretresov, ki sooblikuje našo deželo in nas opominja na korenine, iz katerih raste slovenski narodni prostor.

Na gradu Turjak sta dve kapeli, poleg katoliške Marijine je še starejša, ki so jo v času reformacije turjaški grofje Auerspergi namenili protestantom. Ime je dobila po Juriju Dalmatinu, ki naj bi tu prevajal Biblijo. Stene so poslikane z gotskimi freskami, delo Mojstra Turjaških, iz okoli leta 1460. Izstopata prizor Poklona sv. Treh kraljev. Foto: Ivo Žajdela

Ko so temne sile komunizma grad zažgale, ubile ranjence ...

Ko vstopamo v svetišče spomina Turjaškega gradu, pa ne moremo mimo grozot in tragičnosti sovraštva, ki se je tukaj zgodilo v septembru leta 1943, ko so temne sile komunizma grad zažgale, pobile ranjence in večino ujetih mladih fantov in mož, vaških straž, ki so se uprli totalitarni ideologiji.

Dalmatinova kapela. Foto: Ivo Žajdela

V dolgih vrstah smo odhajali in ta pot je bila za večino pot v smrt

Najbolj pretresljivo nam o tem govorijo besede Karla Mauserja, ki je preživel to tragedijo teme in sovraštva: med drugim je takole zapisal: 19. septembra, leta 1943 ob dveh popoldne smo vaški stražarji po sedemdnevni borbi zapustili goreči turjaški grad. V dolgih vrstah smo odhajali in ta pot je bila za večino pot v smrt, zakaj dane besede komunist nikoli ne drži ...

Freske v Dalmatinovi kapeli na gradu Turjak. Foto: Ivo Žajdela

Govoriti hočem v imenu tistih ...

Govoriti hočem v imenu tistih, s katerimi sem delil usodo in jih danes ni več. Kadar govorimo o živih ljudeh, se nam rado zgodi, da z grenkobo v srcih. Kadar pa govorimo o tistih mrtvih, ki so prestopili zadnje pragove, tedaj lahko odrinemo grenkobo in misli na maščevanje. In to smo katoličani dolžni, zakaj maščevanje nas dela podobne tistim, proti katerim smo se borili.

Dalmatinova kapela. Foto: Ivo Žajdela

Naj se ne pozabi, da ima vsak človek dušo, da je vsak od Boga ustvarjen

Ve se za pravico, toda nikoli naj se ne pozabi, da ima vsak človek dušo, da je vsak od Boga ustvarjen, čeprav se tega ne zaveda. Vsak, ki na maščevanje misli, vsak, ki po maščevanju seže, greši in skruni sveto idejo, za katero so se tisoči borili iz prepričanja.

Dalmatinova kapela, Križani. Foto: Ivo Žajdela

Bili so to naši fantje in naši možje in stali so na braniku za nas vse

V teh bojih sem ostal živ, doživel še to in ono, nikoli pa nisem pozabil svojih tovarišev. Še danes mi prihajajo pred oči obrazi vseh. Govorim v imenu mrtvih, ki spe mirno, čeprav ne vemo za njih grobove. Mirno in brez maščevalnosti gledajo na nas. Bili so to naši fantje in naši možje in stali so na braniku za nas vse in za nas vse so padli. Bodimo zvesti svojim mrtvim in bodimo jim hvaležni za vse, kar so nam dali.«

Dalmatinova kapela. Foto: Ivo Žajdela

Gre za dejanje, s katerim kristjani pokažemo, da smo pripravljeni odpuščati

Leta 1993, natančneje 12. septembra 1993, je ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar daroval prvo spominsko bogoslužje na turjaškem gradu ob obletnici tamkajšnjih tragičnih medvojnih dogodkov iz leta 1943. Ob očitkih in pomislekih javnosti ali političnih krogov, da takšne slovesnosti odpirajo stare rane ali pomenijo revanšizem, je nadškof Šuštar v svojem nagovoru odločno poudaril:

»Odločno zavračam vsako podtikanje tistih, ki v teh dejanjih vidijo revanšizem in maščevalnost. Gre za dejanje, s katerim kristjani pokažemo, da smo pripravljeni odpuščati.«

Freske v Dalmatinovi kapeli na gradu Turjak, Poklon sv. Treh kraljev. Foto: Ivo Žajdela

Ob nerazložljivosti zla in trpljenja smo prepričani v zmago dobrega

S tem nagovorom in mašo na Turjaku je pomembno prispeval k prizadevanjem na poti sprave, spominu na žrtve medvojnega in povojnega nasilja ter k širjenju kulture odpuščanja in medsebojnega razumevanja v slovenski družbi po osamosvojitvi.

K temu pa nas vabi tudi Božja beseda, ki smo jo slišali. Pšenično seme, ki je umrlo, rojeva novo življenje resnice ljubezni in upanja. Ob vseh teminah življenja, nerazložljivosti zla in trpljenja smo prepričani v zmago dobrega, zmago luči, upanja velikonočnega jutra.

Dalmatinova kapela, Poklon sv. Treh kraljev. Foto: Ivo Žajdela

Kjer je ljubezen, tam je prostor za odpuščanje, potrpežljivost in mir

Apostol Pavel nas v Pismu Kološanom spominja, da smo Božji otroci, ki naj se prizadevajo za usmiljenje, dobroto, ponižnost, krotkost in potrpežljivost. To niso le lepe besede, ampak način življenja. Vsak dan se srečujemo z ljudmi, ki nas lahko razočarajo, prizadenejo ali razjezijo. Pavel pa pravi: »Prenašajte drug drugega in si odpuščajte.« Zakaj? Ker je tudi nam Bog odpustil. Kristjan ne živi iz zamere, ampak iz hvaležnosti za Božje odpuščanje. Nad vsem pa naj bo ljubezen. Ljubezen povezuje vse v popolnost. Kjer je ljubezen, tam je prostor za odpuščanje, potrpežljivost in mir. Pavel nas tudi spodbuja, naj Kristusov mir kraljuje v naših srcih in naj Kristusova beseda bogato prebiva med nami. To pomeni, da naj Jezus ne bo samo del našega življenja, ampak naj bo središče našega življenja.

Dalmatinova kapela, Poklon sv. Treh kraljev. Foto: Ivo Žajdela

Kar večno ostane so dejanja srčne dobrote in poguma

Vsi naslovi, vse funkcije, vse na kar je navezano naše srce, je zapisano minljivosti in propadu, tisto kar večno ostane in je zapisano v Večni Božji spomin, so dejanja srčne dobrote in poguma. Prav vsi, ne glede na prepričanje, filozofijo ali vero, smo povabljeni, da na tem svetu pustimo svet lepega in dobrega. Amen.

Dalmatinova kapela, vhod. Foto: Ivo Žajdela

1/22