Ljudje, ki v svojem življenju izgubijo smisel, niso vedno pripravljeni umreti. Pogosto pa ne vedo, od kod naj črpajo voljo za življenje, opozarjajo v avstrijski katoliški Cerkvi pred svetovnim dnevom preprečevanja samomora, ki ga obeležujemo 10. septembra. Pogosto se namreč v pogovoru izkaže, kako ne gre za to, da ljudje niso več pripravljeni živeti, ampak da niso več pripravljeni živeti na tak način.

Grožnje s samomorom je vedno potrebno jemati resno, poudarjajo strokovnjaki. V vsakem primeru je grožnja klic v stiski, znamenje, da je prizadeti pod hudim pritiskom in da ne ve, kam bi se obrnil. Kot prvi korak naj bi prizadetemu zagotovili, da nas njegove stiske in občutja zanimajo. Odkrit pogovor pogosto pomeni čustveno razbremenitev in lahko pripomore k razširitvi obzorij.

Kakšne pa so razmere na tem področju pri nas, razkriva poročilo, ki ga je ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora pripravil Statistični urad Republike Slovenije.

Leta 2010 je v Sloveniji zaradi samomora umrlo štiristošestnajst prebivalcev; to je sicer skoraj 30 % manj kot leta 2000, a še vedno povprečno na vsakih enaindvajset ur ena oseba. Če povemo drugače, med prebivalci, ki so umrli preteklo leto, je vsaka štiriinštirideseta oseba umrla zaradi samomora; med temi osebami je bilo štiri petine moških in petina žensk.

Pogostost samomora pri moških in pri ženskah narašča s starostjo; lani je bila pri obeh spolih največja med osebami v starosti 50–59 let. Incidenca samomora (število samomorov na 100.000 prebivalcev) je lani znašala 20,3; to je bila druga najnižja vrednost od leta 1953.

V obdobju 1950–2010 je v Sloveniji zaradi samomora umrlo 30.537 ljudi; to pomeni, da se je v zadnjih 60 letih povprečno vsakih sedemnajst ur zgodil samomor. Samomorilnost je v Sloveniji v drugi polovici prejšnjega stoletja naraščala in dosegla vrhunec v poznih sedemdesetih in v osemdesetih letih. Incidenca samomora je bila najvišja leta 1989, in sicer je znašala 33,8; to pomeni, da je takrat med približno tri tisoč prebivalci povprečno ena oseba naredila samomor. V devetdesetih letih dvajsetega stoletja je začela stopnja samomorilnosti upadati. V zadnjih treh letih pa se je približala vrednosti 20. V letu 2010 si je tako povprečno na vsakih pet tisoč prebivalcev ena oseba sama vzela življenje.

Slovenija je po samomorilnosti četrta med državami članicami EU-27. Na območju teh držav je bila po zadnjih podatkih Eurostata iz leta 2009 standardizirana stopnja samomorilnosti 10,3. V obdobju 2000–2009 je stopnja samomorilnosti v Sloveniji sicer upadla za 30 %, a se je Slovenija z vrednostjo 18,7 kljub temu uvrstila na četrto mesto.

Za države članice EU-27 velja, da incidenca samomora upada od severa proti jugu. Stopnja samomorilnosti je bila v letu 2009 najvišja v Litvi (31,5), sledili sta ji Madžarska (21,8) in Latvija (20,7), najnižja pa v Grčiji (3,0) in na Cipru (3,6).