Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Gvido iz Pompose

Objava: 26. 03. 2009 / 11:19
Oznake: Svetniki
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 13.04.2021 / 19:43
Ustavi predvajanje Nalaganje
Gvido iz Pompose

Gvido iz Pompose

Gvido, Guido, Gvidon, Vid; Guida, Guidica

Zavetnik: mesta Speyer v Nemčiji (tam je pokopan), nadškofije Mainz, močno pa ga častijo tudi v nadškofiji Ravena.

Sveti Gvido iz Pompose, opat, dominikanec

Življenje svetega Gvida (marsikje ga imenujejo Vido) je zaznamovano predvsem z legendami oz. čudežnimi dogodki; kljub temu pa lahko iz njih in iz drugih znanih podatkov prepoznamo bistvene poudarke in lastnosti njegove osebnosti. Rodil se je v zgledni družini, kjer so mu starši dali ljubečo vzgojo in mu omogočili dobro izobrazbo. Ob svarilih staršev in lastnem opazovanju je še kot mladenič spoznal, da lepotičenje in gizdalinstvo nista primerna za nekoga, ki želi živeti čisto in se ogibati greha. Spoznanje in globoka želja živeti na zunaj skromno, v sebi pa bogato duhovno življenje ga je privedlo do tega, da si je nekoč nadel najlepšo obleko in ves lišp, ki ga je premogel, ter odšel na praznik sv. Apolinarija v Raveno. Tu se je najprej zatekel k molitvi v cerkev, nato pa pred cerkvijo vso svojo bogatijo razdelil med reveže. Sledilo je romanje v Rim, kjer si je želel (spet po nasvetu modrih in pobožnih staršev) na grobovih apostolov izprositi pomoč in razsvetljenje, kam naj usmeri svoje nadaljnje življenje. Skoraj se je že odločil, da kot spokornik odide v Sveto deželo, ko ga je glas v spanju poklical, naj se vrne domov. Po vrnitvi je najprej poiskal primernega duhovnega voditelja. To je bil puščavnik Martin, pri katerem se je Gvido kot menih samotar »šolal« in vadil v bogoljubnem življenju. Po treh letih ga je Martin poslal v samostan Pomposa (ki naj bi bil prav tako pod Martinovim duhovnim vodstvom), da bi se privadil tudi na življenje v skupnosti. V samostanu je opravljal najrazličnejše službe in dela ter tako počasi zorel v odgovornega in duhovno bogatega moža. Krajše obdobje je preživel še v manjšem samostanu sv. Severina v Raveni, kjer ga je Martin preizkušal za odgovornejšo službo. Po vrnitvi v Pomposo je namreč prevzel vodenje te velike in pomembne opatije. Cerkev je v tem času doživljala reforme in Gvido jih je z veseljem sprejel ter uvajal tudi v svojem samostanu (zlasti na področju liturgije in glasbe). Samostan je v njegovem čas cvetel, prihajali so številni novinci, tako da je moral zgraditi novo poslopje. Gvido je bil svojim sobratom predvsem duhovni voditelj in je po zgledu puščavnika Martina svetne skrbi in vodenje samostanov prepuščal sposobnim opatom, sam pa se posvečal molitvi, spokornosti in postu. Bil je znan po svoji blagi metodi, za napake in slabosti menihov pa je veliko molil in se tudi bičal. Verjeli so, da ima oblast nad hudimi duhovi, tako moč je imela njegova molitev.

Ime: Gvido, tudi Vido, izhaja iz germanske besede wid »gozd«.

Rodil se je okoli leta 970 v Casamaru pri Raveni v Italiji,

umrl pa 31. marca 1046 v Borgo San Donnino v Italiji.

Družina: Bil je iz premožne in pobožne družine. Njegov oče je bil Albert, mati pa Marija (Marocija).

Zavetnik: mesta Speyer v Nemčiji (tam je pokopan), nadškofije Mainz, močno pa ga častijo tudi v nadškofiji Ravena.

Čudež: Najbolj znan čudežni dogodek iz njegovega življenja se je zgodil, ko mu je nekoč zmanjkalo živeža za delavce in sobrate. Napotil se je v Raveno, zaupajoč, da ga Bog ne bo pustil »na cedilu«. In res je ravno takrat priplula ladja z žitom in vinom zanj.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot benediktinskega opata s palico ali kot puščavnika. Velikokrat ima ob strani ladjo, ki mu je pripeljala živež, znana pa je tudi freska iz Pompoze, kjer kot opat sedi za pogrnjeno mizo s hrano, ki jo je čudežno priskrbel graditeljem samostana.

Goduje: 31. marca, v Speyerju pa 4. maja.
Nazaj na vrh