Zapri
Iskanje

Hieronim

Objava: 17. 06. 2005 / 06:06
Oznake: Svetniki
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 13.04.2021 / 19:39
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Hieronim

Hieronim
Hieronim, Jeronim

Atributi: trobenta, pero, lev, kardinalski klobuk

Cerkve: Koritnice, Nanos, Petkovec, Vransko, Ivanje selo

Sveti Hieronim, cerkveni učitelj, prevajalec Svetega pisma, goduje 30. septembra

sv. Hieronim, Krka, foto: Tatjana SplichalBogato in razgibano življenje svetega Hieronima, enega izmed štirih velikih cerkvenih učiteljev Zahoda, je težko orisati zgolj v nekaj potezah. Rodil se je v četrtem stoletju v mestu Stridon nekje na našem ozemlju. Bogati starši so poskrbeli za njegovo odlično izobrazbo; šolal se je v Milanu in v Rimu. Postal je katehumen, papež Liberij ga je krstil, kmalu zatem pa se je Hieronim pridružil skupini menihov. Tri leta je preživel v puščavi, ob ostri pokori bral ter študiral še naprej. Tu so ga mučile domišljijske prikazni, doživljal pa je tudi številne druge nadloge in preizkušnje. To in pa razni prepiri ter razkoli, ki so motili mir v puščavi, so bili razlogi, da se je Hieronim vrnil v Antiohijo. Dal se je posvetiti v duhovnika, bil nekaj časa v Carigradu pri Gregorju Nazianškem, nato pa odšel v Rim, kjer je postal svetovalec papeža Damaza. Ves čas je neutrudno pisal in študiral, tako da je že v Carigradu resno zbolel na očeh, kar ga je odtlej mučilo vse življenje. Papež Damaz mu je zaupal prevod Svetega pisma iz izvirnikov v latinščino. Ves čas, tudi v Rimu, je slovel kot velik asket in učenjak. Po papeževi smrti se je preselil v Palestino, kjer je kot romar spoznaval svete kraje. V Betlehemu je v samostanu v najstrožji askezi preživel skoraj trideset let, v nenehnem pisanju, prevajanju in raziskovanju.

»V najbolj odročnem delu divje in kamnite puščave, ožgan od vročine pekočega sonca, ki so se ga bali celo menihi, ki so tam prebivali, se mi je zazdelo, kot da sem sredi naslad rimske množice. V izgnanstvu in zaporu, na katerega sem se zaradi strahu pred peklom prostovoljno sam obsodil, se mi je velikokrat zdelo, da sem priča plesu rimskih devic, kakor da bi bil sredi med njimi; v mojem mrzlem telesu in v izsušenem mesu, ki se je zdelo mrtvo, je zaživela strast. Sam s tem sovražnikom sem se v duhu vrgel pred Jezusove noge, jih močil s solzami in cele tedne s postom pokoril moje meso. Ni me sram razkriti svojih skušnjav, obžalujem pa, da nisem več to, kar sem bil … Kjer sem našel ozke doline, divje hribe, razklane pečine, tam mi je bil kraj molitve, tam ječa za moje borno telo. In kakor mi je Bog priča, ko sem pretočil mnogo solza, ko sem bil dolgo obračal oči proti nebesom, se mi je včasih zazdelo, da sem v zboru angelov …«

Zopet in zopet si želimo tistega, kar pojémo; nihče, niti moder niti neumen mož, ne more živeti brez hrane … Boljše pa je, po besedah apostola Pavla, če se veselimo in poglabljamo v duhovno hrano in duhovno pijačo, ki jo ponuja Bog. Dobrino zase odkrijemo tudi v svojem vsakršnem prizadevanju. Le z velikim trudom in prizadevanjem lahko pridemo do resničnih dobrin. Vendar naj bo kaj še tako velika dobrina, nobena ne bo popolna, dokler se ne prikaže Kristus, naše življenje.«

»Navada je, da v žalosti ali v nesrečah pretrgate oblačila. Jaz pa vam naročam, nikar ne pretrgajte oblačil, ampak srca, polna grehov. Če jih ne pretrgate, se bodo, kakor mehovi, sama razpočila. Potem se vrnite k vašemu Gospodu Bogu, ki so vam ga vaši grehi odtujili, in ne obupajte nad milostjo, naj bo vaša krivda še tako velika. Množino grehov bo izbrisala velika milosrčnost.«


Damaz nadvse cenjenemu sinu Hieronimu.

Predolgo že spiš in bereš, namesto da bi pisal, zato sem ukazal, naj te zbudijo in ti poslal nekaj kratkih vprašanj. Saj ne, da ne bi smel tudi brati. Tako se namreč kakor s hrano, ki jo ješ vsak dan, razvija in krepi dar govora. Toda kakšni bi bili sadovi tega branja šele, če bi pisal.

Včeraj si sla poslal nazaj in rekel, da še nimaš nobenega pisma, razen tistih, ki si jih nekoč narekoval v puščavi in sem jih hlastno prebral in prepisal, poleg tega pa si mi tudi obljubil, da jih lahko, če bi jaz tako želel, nekaj narekuješ v temnih nočnih urah; zato od tebe zelo rad prejmem odgovor, tudi če me zavrneš. Poleg tega mislim, da ni bolj primernega načina reševanja najine razprave, kot da skupaj razpravljava o Svetem pismu: torej, da jaz sprašujem, ti pa odgovarjaš. Menim, da ni ničesar prijetnejšega pod soncem in da je ta hrana za dušo slajša od vsakega medu. Kakor pravi prerok: »Kako sladki so mojemu grlu tvoji izreki, bolj kakor med mojim ustom.« Odličen govornik pravi, da se ljudje od zveri razlikujemo v tem, da znamo govoriti; kakšne hvale je potem vreden šele tisti, ki druge premaga prav v stvari, v kateri smo ljudje boljši od zveri?

Pripravi se torej in mi odgovori na spodnja vprašanja, pri tem pa se varuj obeh skrajnosti: naj moja vprašanja ne ostanejo brez rešitve, pismo pa ne brez kratkosti. Moram priznati, da Laktancijevih knjig, ki si mi jih poslal že dolgo nazaj, ne berem rad, ker več njegovih pisem sega v dolžino tudi čez tisoč vrstic, v njih pa redko razpravlja o našem nauku. Zato se rado zgodi, da se začne zaradi dolžine bralcu upirati. In tudi če so kakšna pisma kratka, v njih razpreda o merah in legah pokrajin in o filozofih, zato so bolj primerna za učenjake kot za nas.

1. Kaj pomenijo besede, napisane v Prvi Mojzesovi knjigi: »Kdor koli ubije Kajna, bo sedemkrat maščevan«?

2. Če je Bog vse ustvaril zelo dobro, zakaj je Noetu dal naročilo o čistih in nečistih živalih, ko pa ne more biti nečisto nič, kar je dobrega? In ko je v Novi zavezi Peter videl prikazen in rekel: »Ne, Gospod! Še nikdar ni v moja usta prišlo nič omadeževanega in nečistega,« zakaj mu je odgovoril glas z neba: »Kar je Bog očistil, ne imenuj nečisto!«?

3. Zakaj je Bog govoril Abrahamu, da se bodo Izraelovi sinovi v četrtem rodu vrnili iz Egipta, Mojzes pa je pozneje zapisal: »V petem rodu so odšli sinovi Izraela iz egiptovske dežele«? To je brez pojasnila vsekakor videti protislovno.

4. Zakaj je Abraham prejel obrezo kot znamenje svoje vere?

5. Zakaj je bil Izak, pravični mož, ki ga je Bog imel rad, žrtev prevare in je blagoslovil tistega, katerega ni hotel blagosloviti, namesto onega, katerega je hotel?

Pismo papeža sv. Damaza sv. Hieronimu je ohranjeno med Hieronimovimi pismi pod številko 35.
Prevedel Tomaž Potočnik.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nazaj na vrh

Dobrodošli! 

Za vas smo pripravili e-darilo: 

Recepti za piškote in pecivo Marka Čižmana: Sladka pika na i

Kliknite tukaj

Close