»Hitreje opazim, kje sem lahko koristna!«

Petra Čepon je 23-letno dekle iz Borovnice, ki je 1. februarja 2025 na sotrudniških zaobljubah v rakovniški cerkvi uradno stopila na pot salezijanskega sotrudništva. Poleg nje so zaobljubo izrekli tudi Jure Zelič, Žiga Kosi in Borut Stramšek. Petra je zaposlena kot inženirka radiološke tehnologije, svoj prosti čas pa trenutno v največji meri poveča delu z mladino in gradnji odnosov. Kako bi pojasnila, kdo ste sotrudniki in kaj počnete? Sotrudniki smo laiki, ki skušamo v okolju, kjer vera in preventivni vzgojni sistem še niso poznani, v don Boskovi karizmi Boga približati ljudem. Naše poslanstvo je biti na razpolago drugim, posebej mladim, na kakršen koli način že to naše življenje dopušča. Medicinska sestra na primer sotrudništvo živi v odnosu do svojih pacientov, starši v vzgoji svojih otrok, nekateri drugi sotrudniki so zaposleni v vzgojnih ustanovah, kjer vzgajajo po don Boskovem zgledu, vedno pa je cenjena tudi molitvena podpora. Kako se je sotrudništvo začelo zate? Kakšne so bile priprave na zaobljube? Pred časom me je Tilen Mlakar vprašal, ali bi se pridružila novi skupini sotrudnikov. Pa sem rekla: »Pridem!« V dvoletnem času priprave sem na mesečnih srečanjih don Boskovo karizmo spoznala malo globlje. Veliko mi je pomenila skupina ljudi okoli mene, v kateri smo se odkrito pogovarjali o naših življenjih. Naš voditelj je bil Tilen Mlakar, duhovni asistent pa Klemen Balažič. Pri srečanjih so kot gostje sodelovali starejši sotrudniki, ki so z nami delili svoje izkušnje. V sklopu pripravništva vsak od nas opravlja tudi prakso na enem od salezijanskih mladinskih programov, ki se ga v preteklosti še ni udeležil. Zadnje priprave na zaobljube pa so bile poglobljeno duhovno spremljanje. Vsi štirje smo imeli za seboj celo sotrudniško družino, salezijance in sestre, ki so molili za nas, mi sami pa smo imeli devetdnevnico. Lepo se mi zdi, da se je toliko ljudi odzvalo na naše vabilo in nas tistega dne podprlo. Si kdaj podvomila v svojo odločitev? Dva meseca pred obljubami sem pomislila, da to mogoče ni zame. Nisem bila teoretično podkovana, po meni so vedno bolj govorila dejanja. Svojo vero sem začela poglabljati šele na salezijanskih programih, prej sem samo vedela, da Bog je, in se o duhovnosti nisem poglobljeno spraševala. Moji vrstniki pa so o marsičem že razmišljali in se o težjih temah in svojih načrtih iskreno in konkretno pogovarjali. Nisem vedela, ali vem dovolj, da lahko zavestno podam svoje zaobljube. Se je tvoje življenje po zaobljubah kaj spremenilo? Do zaobljub sem veliko molila k Svetemu Duhu. Že zdaj čutim blagoslov. Po zaobljubah sem kar naenkrat zasedena. Hitreje opazim, kje vse sem lahko koristna. Zdaj se redkeje spuščam v konflikte, namesto tega rečem: »Ne. Marija, ti mi pomagaj skozi to.« Vesela sem, da smo si s sotrudniki v sodelovanju z Oratorijem Slovenija zadali konkreten projekt – duhovne vaje za animatorje. Kako nameravaš svoje sotrudniško poslanstvo živeti v prihodnosti? Z Juretom, Žigo in Borutom bomo še naprej enkrat mesečno hodili v skupino za pripravnike, ker bi radi skupaj dokončali, kar smo skupaj začeli. Moj 30-letni plan je, da bi v domačem kraju začela z mladinsko pastoralo. Predstavljam si, da bom nekoč organizirala mladinski center, ki bi bo dostopen vsem otrokom. Kjerkoli že bom, bi se želela vključiti v mladinske skupine. Svoje poslanstvo vidim tudi v tem, da ljudje moje delo jemljejo resno in vedo, da ne bom odnehala, ker je veliko otrok, ki ne dobijo ljubezni, ki jo potrebujejo. Bi mladim priporočila sotrudništvo? Bi. V prvi vrsti zaradi bogatega programa med pripravo, tudi če se za zaobljube na koncu ne odločijo. Pa tudi zato, da najdejo priložnost za to, da ostanejo vpeti v delo z mladimi, ko čutijo, da se morajo na svojih oratorijih in mladinskih skupinah umakniti mlajšim. Takrat imajo s svojimi izkušnjami, znanjem in potrpljenjem še veliko ponuditi. Tudi sicer se veliko ukvarjaš s prostovoljstvom. Kam vse te je do sedaj vodila ta tvoja pot? Začela sem kot animatorka na oratoriju v Borovnici leta 2014. Leta 2020 sem se prvič udeležila Uskovniških tednov, nato pa še postnih duhovnih vaj. Leta 2022 sem na teh programih postala animatorka, zdaj sem tudi del ekipe za pripravo. Od leta 2021 sem članica Združenja animatorjev Oratorija, kjer sem drugo leto podpredsednica. Skupaj z drugimi sem prevzemala vodenje Animatlona in Animastarta. Kar pozno sem začela, pa se me je veliko prijelo. Na Salezijansko mladino me vežejo ljudje, ki so me sprejeli že takrat, ko sama nisem vedela, da sodim tja. Ta preprostost in veselje, ki ga širijo, sta bila zame ključna. Kaj ti pomeni prostovoljstvo? Prostovoljstvo mi pomeni, da sem živa. Daje mi veselje, ker vidim, da lahko nekaj naredim za ljudi zastonjsko. Dovolj mi je zavedanje, da je naše delo dobro opravljeno. Mislim, da je vera brez del mrtva, jaz pa v delu najdem Boga. Veseli me, da naše skupine živijo in s tem vabijo ljudi, da ostanejo. Kdo ti je pri delu in življenju za zgled? V življenju se zgledujem po don Bosku, njegovi mami Marjeti, patru Piju in Janezu Pavlu II. Poleg tega so mi vzor sovrstniki, s katerimi delam, ter salezijanec Jure Babnik in sestra Majda Merzel, ki sta nam pri našem delu kot nadomestna oče in mama. Kako gre skozi tvoj vsakdan s teboj Bog? Ko se zbudim, vedno rečem: »Dobro jutro, Bog!« in se zahvalim, da sem na njegovem seznamu za tisti dan. V svoj dan ga skušam vključevati čimveč. Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo. Čutim, da pazi name. Njegov blagoslov vidim v delu, ki ga opravljam in obrodi kakšen sad, in v ljudeh, ki me obdajajo.

Dostop do članka (47174)

»Hitreje opazim, kje sem lahko koristna!«

»Hitreje opazim, kje sem lahko koristna!«

Kako bi pojasnila, kdo ste sotrudniki in kaj počnete?

Kako se je sotrudništvo začelo zate? Kakšne so bile ...

Odrasli so srečnejši ob otrocih

Infekcijska mononukleoza

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.