Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst.

Aktiven v župniji, to že, ampak da bi bil duhovnik?

Vendar pa odločitev za duhovništvo ni bila lahka in je v meni rasla kar nekaj časa. Vse skupaj se je začelo v domači družini, kjer sem od staršev dobil zgled trdne in dejavne vere. Vera je bila zame vedno nekaj lepega. Kasneje sem začel sodelovati v župniji kot ministrant in animator, bil sem član mladinske skupine in župnijskega pevskega zbora. Pa vendar nikdar nisem pomislil, da bi postal duhovnik.

Po koncu osnovne šole sem se vpisal na škofijsko gimnazijo v Ljubljani, kjer sem preživel resnično lepa leta. Že v prvem letniku sem imel precej natančno izdelan »načrt«, kaj si želim v življenju. Vedel sem, da se želim kar najbolj potruditi, da bom čim boljši človek in kristjan. Imel sem cilj zaključiti šolo in nato študij (najverjetneje fizike ali informatike) ter seveda najpomembnejše: vedel sem, da se želim poročiti in si ustvariti (veliko) družino.

Toda Bog je imel zame drugačen načrt.

Moj »popolni« načrt ni bil popoln

Toda Bog je imel zame drugačen načrt. Vse skupaj se je začelo, ko sem proti koncu prvega letnika začel najprej občasno, nato pa skoraj vsak dan obiskovati sveto mašo. Tako je počasi maša postala nepogrešljiv del mojega vsakdana, ki mi je dajal moč in zagon. Pa vendar še vedno nisem nikoli pomislil na duhovništvo. 

Odločilnega pomena so bili zame tedni duhovnosti v Stržiščah, ki sem se jih udeležil vsako poletje. Tam sem po prvem letniku prvič začutil globoko v sebi zelo nejasen občutek, da morda moj »popolni« načrt za življenje ni čisto pravi. Ta občutek se je nato po nekaj mesecih spet pojavil, naslednjič po nekaj tednih in nazadnje skorajda ni bilo več dneva, ko ne bi pomislil na to, da morda Bog od mene želi nekaj drugega. Še vedno pa si nisem upal niti pomisliti na to, da bi to lahko bilo duhovništvo. Skoraj vsa srednješolska leta sem bil namreč (bolj ali manj nesrečno) zaljubljen in si nikakor nisem predstavljal, da bi se lahko temu odpovedal. 

V sebi sem se začel boriti in prepirati z Bogom, tudi tako, da sem začel hoditi na zabave in popivati – samo zato, da bi lahko za en večer utišal njegov glas v sebi. Vendar me je vse to delalo zelo nesrečnega. In ko sem bil na koncu povsem na dnu, sem prišel do verjetno najbolj pomembnega spoznanja v življenju: Bog vedno hoče zame le najboljše. Želi, da sem v življenju srečen. To se pravi, če me Bog resnično kliče, da postanem duhovnik, potem bom kot duhovnik najbolj srečen in izpolnjen. Takrat sem začel pri sebi dopuščati tudi to možnost in po več jasnih znamenjih sem na koncu četrtega letnika vrgel v koš prijavnico za študij fizike, ki sem jo že izpolnil, in se odločil za vstop v Bogoslovno semenišče.

Če me Bog resnično kliče, da postanem duhovnik, potem bom kot duhovnik najbolj srečen in izpolnjen.

Ko sedaj kot novomašnik gledam na to prehojeno pot, sem poln hvaležnosti, ker vem, da me je Bog potrpežljivo spremljal in usmerjal tudi takrat, ko sem zgrešil pravo pot, ter me je počasi pripeljal do trenutka, ko lahko z mirnim srcem rečem: To je to! Res je lepo biti duhovnik.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst (3/2025). Spremljaj Najst tudi na Facebooku, Instagramu in TikToku.