Prispevek v celoti je objavljen v reviji Najst.

Matera – jamsko mesto

Prvih nekaj dni sva preživela v Materi, manjšem mestu blizu večjega pristaniškega mesta Bari. Leži na obrobju dveh kanjonov, ki ju je v skale vklesala reka Gravina. Najbolj znana je po posebnih jamskih prebivališčih, ki jim pravijo sassi (ital. »kamni«), v katerih je velik del prebivalstva v veliki revščini živel kar do leta 1952! Danes so sassi postali pomembni predvsem za turiste – v nekaterih so restavracije ali majhni muzeji, v kakšni od jam pa turisti lahko tudi prespijo.

Danes so sassi postali pomembni predvsem za turiste – v nekaterih so restavracije ali majhni muzeji, v kakšni od jam pa turisti lahko tudi prespijo.  

Stari del mesta naju je tako očaral z jamskimi bivališči, majhnimi in prisrčnimi kamnitimi hiškami (ena od njih je postala tudi najino domovanje), ozkimi ulicami in lepimi razgledi. Obiskala sva eno od mnogih jamskih cerkva – dejansko je bila vklesana v hrib in od zunaj si nikoli ne bi predstavljala, kaj se skriva v skalah. Najbolj nenavadno pa je bilo opazovati, kako so vse hiške in ulice nagrmadene druga na drugo; velikokrat se nama je zgodilo, da sva opazovala strehe v daljavi, pa zagledala turiste, ki so se sprehodili po ulici, ki je bila kar na vrhu strehe in se nadaljevala bogve kam.

Metaponto in obala »na dnu škornja«

Približno eno uro sva se vozila proti jugu, da sva prišla čisto do obale – tiste prav na jugu, na sredini podplata italijanskega škornja. Tam je mesto Metaponto, kjer so svoje mesto imeli že stari Grki in za njimi Rimljani. Sem se je preselil celo slavni starogrški matematik Pitagora, ki je tu umrl okrog leta 500 pr. Kr. Od grškega mesta so ostale le razvaline, skozi katere sva se na hitro sprehodila, potem pa se odpeljala na obalo. Pričakala naju je dolga, peščena plaža, na kateri sva bila (kolikor daleč sva lahko videla) popolnoma sama! Morje je bilo toplo in valovi visoki – te izkušnje plavanja in skakanja čez vrhove valov še dolgo ne bova pozabila. 

Templej boginje Here. FOTO: Ana Stražišar

Na poti nazaj sva opazovala predvsem revno pokrajino, skozi katero sva se vozila, kar naju je spodbudila, da sva zares hvaležna za vse, kar imamo lepega v Sloveniji! Odkrila pa sva še en biser: v bližini Metaponta se je sredi nasada cvetočih rododendronov nahajal lepo ohranjen tempelj boginje Here.

Proti zahodu, proti Neaplju

Pot naju je v naslednjih dneh vodila proti zahodu, skozi doline in čez gore. Eden od najlepših gorskih prelazov, čez katere sva se peljala, je bil tisti v mestecu Pietrapertosa. Mestece leži tik pod špičastima gorskima vrhovoma in je res nekaj posebnega. Žal sva si ga lahko ogledala le na fotografijah, ker se je na vrh gore prav takrat obesil trdovraten oblak in ga zagrnil v gosto meglo. Vožnja je bila dolga in slikovita, saj sva se odločila, da se bova, če se bo le dalo, izognila avtocestam, zato sva se šele proti večeru približala mestu Pompeji, ker sva prespala. 

Potem pa v Neapelj, to ogromno in, iskreno rečeno, zelo neurejeno mesto. Zelo sva bila presenečena nad smetmi na ulicah, pa tudi nad številom cerkvic ter kapel, na katere sva naletela na vsakem koraku. Vožnja po italijanskih mestih lahko postane precej divje doživetje, zato sva avto pustila na obrobju mesta in si izposodila vespo, s katero sva se (po nekaj minutah mojega živčnega trepeta) odpravila malo bolj udobno raziskovat mesto. Sprehodila sva se po stolnici, si ogledala ulico Via dei Tribunali in seveda naročila pico. Najbolj zanimiva pa se nama je zdela ulica Via San Gregorio Armeno, na kateri so druga ob drugi delavnice, ki izdelujejo jaslične figurice!

FOTO: Ana Stražišar

Mesto v senci ognjenika

Naslednji dan naju je čakalo posebno doživetje: prvič sva si v živo ogledala vulkan! Pot na Vezuv so spremljale temno sive skale in trakovi strjene lave, ostanki zadnjega večjega izbruha, na vrhu pa naju je pričakal krasen razgled na vse strani neba – najbolj naju je seveda zanimal pogled v krater. Navdušila naju je njegova velikost in to, da se je iz skal na nekaj mestih dvigal dim. Vezuv je še aktiven ognjenik. Potem sva si šla ogledat še izkopano mesto Pompeji, ki ga je leta 79 po Kr. pokopal vulkanski pepel, v katerem so se stavbe, poslikave in tudi ostanki hrane in nekaj človeških teles ohranili do danes. Nekaj posebnega je hoditi po ulicah, ki so jih ljudje uporabljali pred 2000 leti, in si predstavljati, da so se umaknili na pločnik pred vozovi, kako so nakupovali v mnogih trgovinicah ob cestah ter se zbirali na forumu in v gledališču. Res sva se počutila, kot bi naju časovni stroj prenesel v preteklost.

Prispevek v celoti je objavljen v reviji Najst (3/2025). Spremljaj Najst tudi na Facebooku, Instagramu in TikToku.