Vedno bolj spoznavam, da o prihodnosti pravzaprav ne morem vedeti ničesar. Vsi moji načrti in predvidevanja so zgolj poskus, da bi jo stlačila v okvire znanega, predvidljivega, obvladljivega. In v tem sem dobra, v načrtovanju svojega življenja, svoje prihodnosti in prihodnosti drugih. Predstavlja mi varnost. Dokler ne pride do sprememb v zadnji minuti ter se mi podre peščeni grad načrtov in pričakovanj. Ko val zalije moje skrbno izrezljano življenje in me potegne pod gladino. Pravijo, da marsikdo pod vodo izgubi občutek za smer in ne najde površja. Zdi se mi neumno, pa saj vendar ne more biti tako težko. Toda v težkih obdobjih življenja se lahko hitro začnem vrteti v krogih in dovolim, da me valovi premetavajo. Ko se drug za drugim podirajo moji načrti in predstave. Ko izgubim vsako jalovo oporo.

Mnogokrat mi dogodki spodnesejo tla pod nogami in si težo prihodnjega dneva (no, večkrat kar prihodnjega tedna, meseca ali leta) oprtam na rame. Moja skrb je razdeljena med stvari...