Nadaljevanje iz: Huda Jama, rudnik Barbara rov, grobišče [5]

Umorjenim v rudniku Barbara pri Hudi Jami pri Laškem sta se 24. julija 2010 poklonila ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference dr. Anton Stres ter predsednik slovenske vlade Borut Pahor, nato pa še žrtvam nacističnega nasilja v Starem Piskru v Celju. Ogledala sta si tudi odkopano grobišče v jašku rudnika in začasno odlagališče posmrtnih ostankov v rudniku. Dogodka sta se udeležila tudi celjski škof Stanislav Lipovšek in minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik /leta 2024 natančno vemo, da je takratni minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik hotel zapreti jamo in razpustiti komisijo. V veliki meri je to tudi dosegel, saj so morali z iznosom umorjenih v jašku prenehati/. Namen obiska je bil ogled razmer v rudniku ter prizadevanje k aktivnejšemu odnosu do raziskave in ureditve tega velikega povojnega grobišča, saj so dela v Hudi Jami povsem zastala.

Nadškof Anton Stres in predsednik vlade Borut Pahor ob obisku grobišča v rudniku Huda Jama 24. julija 2010, zadaj celjski škof Stanislav Lipovšek ter minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik. FOTO: Ivo Žajdela

Sočutje, ki ga dolgujemo žrtvam pobojev

Kadarkoli smo priče novim razkritjem vojnih ali povojnih tragedij, smo bolj moralno šokirani, kar kaže na to, da dozorevamo kot narod, je po poklonu žrtvam povojnih pobojev v rudniku Huda Jama in žrtvam nacizma v Starem Piskru v Celju dejal premier Borut Pahor. »Slovenci smo s tem, ko smo postajali zrelejši kot narod in država, postali zrelejši tudi za občutenje tragedij, ki so se dogajale med drugo svetovno vojno in po njej,« je dejal Pahor. Ko smo priča razkritjem strašnih stvari, ki so se dogajale med vojno ali po njej, smo po Pahorjevih besedah postali tudi bistveno bolj občutljivi in senzibilni za to. Ob vseh teh razkritjih si želimo, da »bi se s tem spominom soočili in ga na primeren in pieteten način tudi umestili v našo zgodovinsko zavest«.

Ljubljanski nadškof Anton Stres je poudaril sočutje, ki ga dolgujemo žrtvam pobojev. Po njegovih besedah današnje dejanje ostaja res samo na ravni tistega, kar je najbolj temeljno – »moralne zgroženosti nad tem, kar se je dogajalo, in sočutja, ki ga dolgujemo vsi tem ljudem, ki so v strahotnih okoliščinah izgubljali življenja«.

Umorjene iz rova za prvim jaškom rudnika Huda Jama so začasno spravili v stranskem rovu (novinarska konferenca ob 4. obletnici odkritja 4. marca 2013). FOTO: Ivo Žajdela

Dolžnost države, da uredi grobišče povojnih pobojev

Oba sta zato izpostavila dolžnost države, da uredi grobišče povojnih pobojev. Dolžnost države po Pahorjevih besedah je, da v Hudi Jami opravi pietetni pokop trupel. Kako bodo to storili, se še niso odločili, a bodo to »opravili na ravni moralnega standarda, ki bo najbolj ustrezal pietetnemu odnosu države do ljudi, ki so tam nesrečno končali svoje življenje«. S tem bodo, kot pravi Pahor, prispevali k zorenju našega splošnega občutka za dobro in pravično.

Tudi nadškof Stres je izpostavil dolžnost, da država »tam, kjer to še ni urejeno, tudi na tej točki naredi to, kar vsi čutimo, kar je naša dolžnost«. Verjame, da bo premier naredi vse, da bodo tisti, ki so v Hudi Jami končali v strahotnih okoliščinah, »dobili vsaj tisto spoštovanje, ki ga zaslužijo in do katerega imajo pravico po smrti«. Kot je dejal, je vedno zgrožen, ko prebira spomine na leta med in po vojni, ter na zgodbe številnih sorojakov, ki so trpeli zaradi domoljubja in resnice. Do teh ljudi čuti neizmerno spoštovanje, »ker so trpeli in se jim je zgodila strahotna krivica«. Ne samo, da so izgubili življenja, ampak so izgubili pravico, je poudaril nadškof. Ob tem je še dodal, da je premieru hvaležen, da sta imela možnost skupaj obiskati omenjena dva kraja pobojev.

Umorjene iz rova za prvim jaškom rudnika Huda Jama so začasno spravili v stranskem rovu (novinarska konferenca ob 4. obletnici odkritja 4. marca 2013). FOTO: Ivo Žajdela

Marko Štrovs je omenjal kostnico kar v rudniku

Kot je znano so se preiskovalci v začetku marca 2009 po mukotrpnih prizadevanjih prebili do grobišča okoli 440 metrov globoko v rudniku Huda Jama. Naleteli so na grozovit prizor. Iz rova so pobrali 427 posmrtnih ostankov pomorjenih ljudi, kasneje pa iz prvega jaška še 346; skupaj so torej prenesli v začasni prostor v stranskem rovu v hrambo 773 posmrtnih ostankov. Toda več kot 40 metrov prvega jaška, kjer je grobišče, je ostalo še nedotaknjenih.

Preiskovalci so govorili, da so dela v rudniku končana, v resnici pa so bila le ustavljena. Najdene posmrtne ostanke ubitih so začasno shranili v opuščeni strojnici v rudniku. Kot je takrat povedal vodja službe za vojna grobišča pri ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Marko Štrovs, so pred kratkim izdali javno naročilo, po katerem naj bi del jamskih prostorov v rudniku Huda Jama uredili v kostnico za vse posmrtne ostanke, ki so v rudniku že najdeni in ki še bodo. Zgodovinar dr. Mitja Ferenc, ki je v preteklih letih največ delal pri odkrivanju prikritih grobišč, se ni strinjal, da bi kostnico urejevali v rudniku. To bi pomenilo, da bi posmrtne ostanke samo prenesli iz enega dela rudnika v drugi, pomembno pa je predvsem to, da bo kostnica nekje zunaj rudnika, kjer se jo bo lahko brez ovir obiskovalo. Opozoril je tudi, da bo ogrodje v rudniku, ki so ga pred enim letom vgradili za preiskovalce, hitro propadlo, če z deli v jašku ne bodo nadaljevali.

 Umorjeni v prvem jašku rudnika Huda Jama, iznos maja 2009. VIR: vladna komisija za grobišča

Komentar Črni oblaki nad Hudo Jamo

Zaradi zastoja in posledično »iskanja« čudnih rešitev za umorjene v rudniku Huda Jama sem napisal komentar pod naslovom Črni oblaki nad Hudo Jamo, ki sem ga objavil v Družini 22. avgusta 2010, takole sem zapisal.

V torek, 10. avgusta 2010, je Slovenska tiskovna agencija sporočila, da je sektor za vojna grobišča na ministrstvu za delo /vodil ga je Marko Štrovs/ dan prej na javnem razpisu izbral Rudnik Trbovlje Hrastnik, da bo v rudniku Barbara pri Hudi Jami pri Laškem uredil kostnico za žrtve, ki so jih našli v tem rudniku. Dela v Hudi Jami se bodo nadaljevala v smislu varstva in urejanja grobišč, doslej pa so vsa dela tekla v okviru sodne preiskave. »Zdaj je preiskava končana in tožilec je predal jamo z vsem, kar je tam, nam v nadaljnjo obravnavo, zato moramo v skladu z zakonom o vojnih grobiščih spodobno urediti to vojno grobišče,« je še za STA pojasnil vodja sektorja za vojna grobišča Marko Štrovs. Izgradnja kostnice in ostalega, kar sodi zraven, bo stala nekaj čez pol milijona evrov, denar pa je zagotovilo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Predvideni rok za dokončanje vseh del je šest mesecev.

Umorjeni v prvem jašku rudnika Huda Jama, iznos maja 2009. VIR: vladna komisija za grobišča

»Zgodba« Franca Permeta in Marka Štrovsa

Potem, ko so nam sporočili, da je celjsko tožilstvo sklenilo, da so z deli pri preiskavi množičnega grobišča v rudniku Huda Jama končali, smo zdaj, sredi avgusta, sredi dopustniškega časa torej, še izvedeli, da namerava država posmrtne ostanke, ki so jih pred tem pobrali iz rova in prvega jaška v rudniku, »pokopati« kar v istem rudniku. Vse skupaj spominja na dogodek iz leta 2000, ko je prav tako v avgustu, v času dopustov, Franc Perme uspel na takratni vladi dobiti denar za spomenik ob grobišču Pod Krenom v Kočevskem rogu, čeprav je dobro vedel, da nekdo drug, veliko kompetentnejši, že vodi razpis za tamkajšnje spominsko obeležje. Država je torej takrat zaradi »spretnosti« neke zelo ozke skupinice dodelila sredstva za dva spomenika ob grobišču Pod Krenom. Mnogi so bili zaprepadeni, zgodilo pa se ni nič. Izgleda, da se deset let kasneje zgodba ponavlja.

Umorjene iz prvega jaška rudnika Huda Jama so začasno spravljali v stranski rov, maja 2009. VIR: vladna komisija za grobišča

Komunistično koncentracijsko taborišče na Teharjah in Huda Jama

Medtem, ko je država na prostoru, kjer je bilo komunistično koncentracijsko taborišče na Teharjah po dolgotrajnih postopkih javnega razpisa in arhitekturnega objekta uspela tam urediti spominski park z več arhitekturnimi objekti, ki vsebujejo tudi kostnico, se nekdo očitno spet ni posvetoval z zainteresirano javnostjo ter je v solo akciji dosegel, da država financira zgraditev grobnice v rudniku. To je toliko bolj zaskrbljujoče, ker so si nekateri drugi, ki so vodili projekt preiskave grobišča v rudniku Huda Jama, prizadevali, da bi ubite iz Hude Jame pokopali v kostnici izven rudnika. Ni jasno, zakaj se niso takoj odločili, da jih bodo pokopali v kostnici na Teharjah, ki je bila namenjena /načrtovana/ prav ta takšne namene. Tudi zato, ker so Teharje neposredno povezane z moriščem oziroma grobiščem Huda Jama. Zelo jasno se ve, da so ljudi v Hudo Jamo vozili iz taborišča na Teharjah (govorilo se je, da so v Hudi Jami pomorili tudi druge).

Spominski park Teharje je, čeprav formalno še nedokončan, že vrsto let zelo lepo in pietetno urejen. FOTO: Ivo Žajdela

Spominski park na Teharjah je osrednji spominski prostor na Štajerskem

Zdaj, ko je nekdo na Ministrstvu za delo sklenil, da bo kostnica ubitih v rudniku Huda Jama, kar znotraj rudnika – da bodo ubite tako iz enega mesta znotraj rudnika prenesli na drugo mesto –, in je s tem obšel načrtovano kostnico na Teharjah, je s tem povzročil, da se spominski prostor drobi. Naenkrat bomo poleg spominskega parka na Teharjah, ki je osrednji spominski prostor za žrtve povojnih pomorov na Štajerskem, imeli še eno spominsko središče. To pa ne bi bilo dobro, saj ti kraji niso množično obiskani, večina ljudi hodi na Teharje, pred vhodom v rudnik v Hudi Jami pa že stoji kapela, kjer lahko obiskovalci prižgejo svečo.

Spominski park Teharje je, čeprav formalno še nedokončan, že vrsto let zelo lepo in pietetno urejen. Napis In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več. FOTO: Ivo Žajdela

Kostnica in muzej globoko v rudniku?

Kaj to, da bo sektor za vojna grobišča na ministrstvu za delo gradil kostnico v rudniku pravzaprav pomeni? Sliši se kakšen glas, da bi to lahko pomagalo, da bo rudnik v prihodnosti urejen kot muzejski prostor. Ali to hkrati pomeni, da bi bil tudi odprt za javnost? Kar pomeni, da bi bili tam zaposleni ljudje, ki bi tako kot v vsakem muzeju, skrbeli za obiskovalce. Kostnica naj bi bila v rudniku skoraj 300 metrov v notranjosti, jašek, kjer je zdaj grobišče, pa je še nadaljnjih 200 metrov v notranjost. Ozki rovi in navpični jašek pomenijo, da bi bile razmere v tem muzejskem kompleksu precej zahtevne, tako za obiskovalce kot tudi za tiste, ki bi zanje tam skrbeli. V Sloveniji pa v dvajsetih letih demokracije nismo preiskali in izkopali velike večine grobišč povojnih pomorov, kaj šele, da bi bila politična volja za ureditev takšnega muzeja.

Spominski park Teharje – kenotaf v kripti spomenika. FOTO: Ivo Žajdela

Leta 2010 je bilo stanje v Hudi Jami nevzdržno

Zgodovinar dr. Mitja Ferenc in kriminalist Pavel Jamnik, ki sta bila poleg zgodovinarja Jožeta Dežmana gonilna sila pri odkritju grobišča v rudniku Huda Jama, odločno nasprotujeta, da bi bila kostnica v rudniku oziroma da bi ubite v Hudi Jami samo prenesli iz enega mesta na drugega znotraj rudnika. Tudi obisk nadškofa in metropolita dr. Antona Stresa in predsednika vlade Boruta Pahorja 24. julija 2010 v rudniku je služil temu, da se vrh oblasti opozori, da je sedanje stanje v Hudi Jami nevzdržno, da se dela morajo nadaljevati, kot tudi s prizadevanjem, da se kostnica ne bi gradila v rudniku, kar je predvideval javni razpis, ki je bil takrat že objavljen.

Spominski park Teharje – detajl v kripti spomenika. FOTO: Ivo Žajdela

Kot da bi v rudniku skrili največjo skrivnost

Že to, da je nekdo sklenil, da so dela na grobišču v rudniku končana, je podatek, ki bi moral slovensko javnost pretresti. Grobišče v rudniku Huda Jama namreč ni neka nepomembna tema. To grobišče je nekaj posebnega v svetovnem merilu. Nikjer na svetu se do zdaj ni zgodilo nekaj takšnega, kot v Sloveniji leta 1945, ko je neka komunistična vojska deželo spremenila v prizorišče »industrijskega« ubijanja ljudi. V primeru Hude Jame so vojaki te komunistične vojske s tovornjaki prepeljali pred vhod v rudnik zelo veliko ljudi. Te ljudi so potem gnali skoraj 500 metrov po razmeroma ozkem rovu v notranjost rudnika in jih metali v 45 metrov globok navpični jašek. »Delo« ob šibki svetlobi in slabem zraku je moralo grozljivost še povečati. Potem pa so rov pred pomorjenimi zazidali in zabetonirali s celo vrsto zidov in vmesnih zasutij v dolžini sto metrov. Kot da bi v rudniku skrili največjo skrivnost. Kot zdaj vemo, je za veliko skrivnost tudi šlo. Stometrska pregrada, skozi katero so se pred dvema letoma prebijali preiskovalci, pa govori o velikosti zločina in krivde, ki nosita ime Huda Jama. Hitro po odkritju grobišča so se začeli nad Hudo Jamo zgrinjati črni oblaki. Ti postajajo vedno bolj črni.

Spominski park Teharje – napis ob vhodu Vsem tukaj umrlim in iz tega kraja v smrt odpeljanim. FOTO: Ivo Žajdela

»Čudni« izgovor glede spominskega parka Teharje

Tako sem komentiral ideje o kostnici in muzeju v rudniku (in tudi ob rudniku) leta 2010, ki sta jih zagovarjali dve osebi, na Teharjah pa je država zgradila spominski park, sicer nedokončan, v katerem so se že dvajset let odvijale obletne spominske slovesnosti glede povojnih pomorov za celotno Štajersko. Kasneje so se v vladni službi za grobišča izgovarjali, da Teharje niso primerne za kostnico zato, ker da je tam smetišče. Šlo je za čudni in poceni izgovor, saj tam, kjer je bil postavljen lep spominski park, ni bilo smetišča (celjske komunale), tam so celo »gola«, prvobitna tla. Samo kostnico bi bilo treba dograditi, kar pa je bilo že tako v načrtu parka. In še enkrat, vsako leto so tam spominske prireditve ... (te tri pike pomenijo nadaljevanje, Dobravo).

Lucija Kavčič, Huda Jama – slovenska Guernica, Demokracija, 3. 6. 2010Ivo Žajdela, Žrtve potrebujejo sočutje, Družina, 1. 8. 2010Ivo Žajdela, Črni oblaki nad Hudo Jamo, Družina, 22. 8. 2010

Nadaljevanje v: Huda Jama, rudnik Barbara rov, grobišče [7]

Spominska slovesnost v Spominskem parku Teharje 2. oktobra 2019. FOTO: Ivo Žajdela

1/14