Hvaležna sem, da sem ohranila vero in jo predala tudi otrokom. Hvaležna sem za dar življenja in da tudi otroci živijo vero. In zelo sem hvaležna, ko vidim, da me imata Mirko in Andreja rada in nisem odveč. Še posebej Mirku, ki je jasno rekel, ko so moje moči začele pešati: »Vaš dom je tukaj in tu boste umrli.«

Včasih je kdo rekel: 'Star človek je pa res revež,' pa sem sama pri sebi mislila: 'Kako more biti revež, če mu nič ne manjka.' Zdaj pa vidim, da potrebujem pomoč, ko česa ne zmorem, včasih pa sem lahko sama. Cirila in Martina mi prideta pomagat tudi med tednom, pa kar gre.

Še vedno imam veliko veselje pujse nahraniti, Mirko pa mi prej pripravi. Rada sem tudi teličkom kaj pristavila, pa je zdaj to že pretežko, bilo pa mi je v veliko veselje. Veliko veselje ostaja njiv'ca, ki jo obdelujem po svojih močeh. Ko se utrudim, pa sedem na klopco, ki mi jo je Mirko naredil, pa kakšno desetko zmolim vmes za svoje otroke, njihove družine, za našo domovino. Pa me skrbi:...