»Dober dan,« me z melodičnim španskim naglasom pozdravijo Andres in Amal ter njuna Sofia (8). Družina Hočevar namreč prihaja iz Venezuele, mesta Merida na zahodu države. Zaradi izjemno težkih pogojev bivanja v domovini so – tako kot mnogi drugi njihovi rojaki – iskali svetlejšo prihodnost v tujini. Njihova želja je bila, da bi na novo zaživeli v domovini Andrejevega dedka, v deželi, kjer imajo korenine. Decembra 2020 so – kot kasneje še več kot sto drugih slovenskih potomcev – po repatriaciji začeli novo življenje v Sloveniji. Po treh letih njihove integracije sta starša oba zaposlena, hčerka obiskuje drugi razred, naš pogovor pa brez težav poteka v slovenščini.

Najprej bi pohvalila vašo slovenščino. Je bilo učenje naporno?

AMAL: Hvala. Ko smo načrtovali, da pridemo v Slovenijo, smo mislili, da se bomo učili tri mesece in potem bo steklo. A ni bilo čisto tako. (smeh) Udeležili smo se tečajev na Filozofski fakulteti. Zdaj imamo interakcijo z drugimi ljudmi, se u...