Ideološki obraz fašizma

Vzpon fašizma v prvi polovici 20. stoletja je temeljito preoblikoval politični zemljevid Evrope in pustil globoke posledice tudi v slovenskem prostoru. Pod vplivom težavnega političnega in gospodarskega položaja je zlasti v tridesetih letih 20. stoletja prišlo do razmaha fašističnih gibanj in miselnosti še v večini drugih evropskih držav. Ne glede na to pa je le v nekaterih fašizem postal močnejša politična sila. Ni presenetljivo, da se je tako skrajna politična sila lahko uveljavila zgolj v okoljih, ki so jih pestili izjemno hudi politični problemi. Med najpomembnejše dejavnike, ki so pozitivno sovpadali z močjo fašističnih strank, sodijo politična nestabilnost, revanšistična občutja, značilna zlasti za države poraženke v prvi svetovni vojni, ter odsotnost globoko usidranih demokratičnih tradicij. Vzpon fašizma Med državami, kjer so se vsi ti dejavniki združili v še posebej strupeno zmes, je izstopala Nemčija, kjer je oblast leta 1933 prevzelo daleč najbolj znano in proslulo fašistično gibanje, tj. Nacionalsocialistična nemška delavska stranka (NSDAP). Nacistični politični sistem, ki ga je uspelo nemškemu firerju Adolfu Hitlerju – ime vodja (Führer) si je nadel po Mussolinijevem zgledu – oblikovati že kmalu po prevzemu vlade, je s stališča totalitarnosti oblasti daleč prekašal Mussolinijevo Italijo. Nacizem se je v zgodovino vpisal zlasti zaradi svoje agresivne zunanje politike, temelječe na socialnodarvinističnem razumevanju človeških družb, ter rasnem antisemitizmu, ki je končno privedel do poskusa uničenja judovskih skupnosti med drugo svetovno vojno. Med ostalimi fašističnimi strankami, ki so v tem času uživale veliko raven podpore, poleg NSDAP izstopata še romunska Železna garda ter madžarski Puščičasti križi. A fašistične stranke, resda ne posebej uspešne, so se v tem času pojavile v večini evropskih držav, tudi v Veliki Britaniji, najstarejši evropski demokraciji, ter Franciji. Čas pred izbruhom druge svetovne vojne lahko zato označimo za »zlato dobo« fašizma, ki je marsikje užival zlasti veliko podporo med študenti, podpirali pa so ga tudi nekateri najvidnejši intelektualci in umetniki tedanjega časa, v Nemčiji npr. vsaj v začetku filozof Martin Heidegger, pravni teoretik Carl Schmitt in pesnik Gottfried Benn. Vprašanje, ki se postavlja, je torej, kaj je obljubljala fašistična ideologija oz. kakšno vizijo družbe je zagovarjala, da je fašizem v tem času postal pomembna politična sila z veliko ravnjo podpore med najrazličnejšimi družbenimi skupinami, tudi med intelektualci. Idejna vizija fašističnih režimov Z idejnega stališča je definicija fašizma precej zagonetna, saj je osrednja stična točka različnih fašističnih gibanj prav njihov ultranacionalizem, ki so ga še posebej boleče občutili Slovenci. Iz tega razloga so med njimi obstajale tako velike razlike, da nekateri raziskovalci celo zagovarjajo tezo, da o fašizmu ne moremo govoriti kot o koherentni politični ideologiji. Ne glede na težave pri jasni opredelitvi pa lahko med posameznimi fašističnimi gibanji in strankami vendarle najdemo vsaj nekaj skupnih točk. Pri tem je bilo ključno, da je privlačnost fašističnih gibanj rastla iz globoko doživete krize po prvi svetovni vojni. To občutje je ponujalo veliko možnosti za razmah skrajnih ideologij, ki so ponujale rešitve iz te situacije. Fašistična »rešitev« je temeljila na ideji ekstremnega nacionalizma, ki je vključeval zahteve po radikalnem narodnem preporodu. Na ta način naj bi nastala nova oblika nacionalne države, ki bi vključevala vse vidike posameznikovega življenja. Skladno s tem je življenje v fašističnih režimih zaznamovala militarizacija družbenih odnosov v okviru strankarskih milic ter stanovskih organizacij. Poleg tega je bila za fašistične režime značilna tudi estetizacija političnega življenja z dovršenimi in natančno zrežiranimi množičnimi zborovanji in manifestacijami. Vse to naj bi pripeljalo do nastanka nove oblike narodne skupnosti ter novega človeka, »očiščenega« starih idealov in popolnoma predanega novemu redu. Zahteva po prelomu s starim redom je logično vključevala nasprotovanje liberalnim in demokratičnim načelom. Namesto teh je v ospredje stopila hierarhična vizija družbe, ki pa ni poudarjala vloge tradicionalnih elit, temveč voditeljsko načelo. V vseh fašističnih gibanjih je osrednjo vlogo igral kult vrhovnega vodje. Na ekonomskem področju fašizem za razliko od marksističnih gibanj sicer ni zahteval podržavljenja industrijskih obratov in drugih podjetij, temveč regulacijo njihovega delovanja v okviru nove totalitarne države. Fašizem na političnem polju: desno, levo ali onkraj? Iz analize ideoloških temeljev fašizma se poraja vprašanje, kam lahko fašizem umestimo na političnem polju. V javnosti je široko razširjeno prepričanje, po katerem fašizem stoji skrajno desno, kot nekakšno popolno nasprotje komunizmu na skrajni levi. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je delitev na levico in desnico neustrezna, če jo razumemo kot splošno veljavni politični model. Tovrstna binarna delitev je namreč smiselna zgolj glede na odnos do konkretnega problema (npr. glede na sprejemanje ali zavračanje francoske revolucije, ko se je omenjena delitev tudi prvič pojavila). Posledično pa je tudi nesmiselno, da bi fašizem samega po sebi uvrščali bodisi na desnico bodisi na levico. Na politično polje ga lahko ustrezno umestimo le s pomočjo analize stičnih točk in razlik z drugimi političnimi družinami. Posebej pereče je vprašanje odnosa med fašizmom in konservativnimi, tudi katoliškimi strankami v tedanji Evropi. Pogosto še vedno slišimo oznako »klerofašizem«, kot da bi med katoliško politiko iz časa med obema svetovnima vojnama in fašizmom obstajala tesna povezanost. Res je, da je del katoliških političnih strank takrat zavzemal tradicionalistična stališča in se postavljal proti moderni družbi, a med njimi in fašisti je bilo mnogo razlik. To ne velja le za zmerno konservativne oziroma krščanskodemokratske stranke, temveč tudi za radikalnejša tradicionalistična gibanja, ki so se zavzemala za odpravo liberalne demokracije in uvedbo korporativne družbene preobrazbe, kot je bil na primer portugalski režim Antonia de Oliveire Salazarja. Tradicionalistična desnica je namreč izhajala iz religioznih temeljev, medtem ko je fašizem temeljil na sekularnih oblikah neoidealistične filozofije, zlasti na vitalizmu in socialnem darvinizmu. Zato so se tudi vizije družbe pri obeh gibanjih močno razlikovale: če so tradicionalisti stremeli k (ponovni) kristjanizaciji, je fašizem težil k ustvarjanju »novega človeka«. Družbeni koncept tovrstne desnice je vključeval delno vrnitev v preteklost, medtem ko je fašizem skušal vzpostaviti povsem novo obliko politične skupnosti, ki bi odpravila tudi krščanske vrednote. Mit o narodni prenovi Fašizem lahko torej razumemo kot politično gibanje z lastnim svetovnim nazorom, ki je obljubljal radikalno narodno prenovo. Njegova moč je izvirala iz sposobnosti, da je nagovoril občutke strahu, ponižanja in izgubljene varnosti po veliki vojni ter jih preoblikoval v mit o narodni enotnosti in veličini. V nadaljevanju bomo osvetlili, kako so se fašistične ideje in prakse udejanjile v slovenskem prostoru, kjer je italijanski fašistični režim neposredno vplival na vsakdanje življenje ljudi ter skušal oblikovati njihovo identiteto v skladu z lastno ideološko vizijo. Matic Batič

Dostop do članka (47174)

Ideološki obraz fašizma

Ideološki obraz fašizma

Vzpon fašizma

»Slovaška Marija Goretti«

Za spoštovanje daru življenja

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.