Zapri
Iskanje

Indijanci postopno postajajo oznanjevalci

Za vas piše:
Marjan Pogačnik
Objava: 22. 10. 2021 / 05:00
Čas branja: 7 minut
Nazadnje Posodobljeno: 21.10.2021 / 13:55
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Indijanci postopno postajajo oznanjevalci

Indijanci postopno postajajo oznanjevalci
Anton Žerdin izvira iz Čentibe pri Lendavi, kjer se je rodil v mešani družini. Pred koncem študija teologije je na povabilo perujskega škofa odšel v misijone v amazonski predel Peruja. FOTO: Marjan Pogačnik
Škof slovenskih korenin Anton Žerdin, ki deluje med domorodnimi Indijanci v amazonskem delu Peruja, je za tednik Družina predstavil razmere v njihovi krajevni Cerkvi, dostop do evharistije v krajih deževnega pragozda ter potrebo po sinodalnem pristopu in temeljih Evrope.

Pravi, da domorodci postajajo kristjani zelo postopno, pri tem pa ohranjajo svoje kulturne posebnosti. Kot škof vse od leta 2002 vodi apostolski vikariat, velik za tri Slovenije in pol, ki šteje 370.000 katoličanov in 23 župnij, večinoma razpršenih po težko dostopnih območjih deževnega pragozda. Njegov velik dosežek je ustanovitev univerze Nopoki za domorodne Indijance. V prijetnem srečanju smo se z njim pogovarjali ob koncu evharističnega kongresa septembra v Budimpešti.

Kakšne so trenutno razmere v Cerkvi pri vas?

Mislim, da kar dobre. Politične razmere so težke, že prej so bile, vendar jih je covid še poslabšal. Zaradi covida je v državi umrlo 200.000 ljudi. Mnogi so tudi zboleli. Ljudje so nezadovoljni, zato so na nedavnih predsedniških volitvah glasovali za osnovnošolskega učitelja s komunističnimi pogledi. Ne vemo torej, kako bo s Cerkvijo v prihodnje. Mi še naprej delamo to, kar je dobro in koristno. Mislim, da rastemo, gremo naprej. To se kaže v tem, da Indijanci ne samo sprejemajo evangelizacijo, ampak zdaj polagoma tudi sami postajajo oznanjevalci, še posebej mladi. Mladi najlaže oznanjajo evangelij mladim in prav to njihovo pričevanje je zelo pomembno. Pogosto birma pomeni adios, odhod iz Cerkve. Jih pa polovica še vedno ostane. V župnijah vedno poskušam vzpostaviti skupine mladih. Zanje nimamo samo izobraževanja v veri, ampak so zelo radi dejavni – obiskujejo bolnike, druge vasi … Ko jih formiramo, tudi njihova srca – ker se počutijo še nedorasle –, je pomembno, da se vedno počutijo kot tisti, ki so na poti in lahko uresničijo vsak svojo poklicanost. Zato morajo vedeti, da jih Bog ljubi in da imajo nek klic.

Celibat, ki ga vzdržujemo, je velika vrednota. In če ga ne, je to škandal.

Kako pa je z obhajanjem evharistije? Prav veliko duhovnikov nimate …

Da, ni veliko duhovnikov, vendar največ v primerjavi z drugimi škofijami v okolici, 50. Večinoma niso domačini. Zaradi covida so nekateri izgubili življenje … Zelo težko je, da bi vse skupnosti imele mašo. Verniki so v mestu, kjer je 50.000 prebivalcev, nekaj jih je v manjšem mestu, ostali pa v 300 krajih in iščemo poti, kako bi lahko imeli evharistijo tudi pri njih. Prva stvar je radio, prek katerega predvajamo Božjo besedo. Zelo pomembno pa je, da vzpostavimo krščanske skupnosti. Tudi krščanska skupnost je Kristusovo telo. Utelešamo se v Kristusovo telo, ko prejemamo obhajilo. A ne more biti samo to. Oblikovati se mora communio, občestvo z drugimi, pa ne samo s kristjani, ampak z vsemi ljudmi, da bi tako prišlo Božje kraljestvo. Ta cilj so postavili že Janez Pavel II. in drugi, a se ga ne zavedamo, ker smo nekoliko individualisti. A tudi ta vidik je del evharistije.

Zbolel sem tudi sam, 16 dni sem bil v bolnišnici. V celotnem Peruju je za covidom umrlo okoli 200.000 ljudi.

V vikariatu si prizadevamo za to, da bi bilo v čim več krajih mogoče obhajati mašo. Na sinodi o Amazoniji je bilo vprašanje, ali bi stalnim diakonom, ki denimo služijo že deset let in so na čelu nekega občestva, podelili duhovniško posvečenje, da bi lahko imeli evharistijo, vendar tega predloga papež v svojem pismu ni niti potrdil niti zanikal. O tem je treba še razmišljati, se pogovarjati. Frančišek pravi, da je treba iskati, kaj je najbolje za Cerkev. Stalne diakone pa imamo in prav lepo so vključeni v življenje Cerkve. Ti ne živijo od diakonske službe, vsi imajo svoje službe in potem prostovoljno delujejo kot diakoni, pomagajo pa jim njihove družine.

Kakšen je vaš pogled na celibat, o katerem je bilo veliko govora ob sinodi o Amazoniji?

Celibat je velika stvar – posebej pri duhovnikih in redovnikih. Treba pa ga je vzdrževati. Celibat, ki ga vzdržujemo, je velika vrednota. In če ga ne, je to škandal. Treba je torej dobro premisliti, kako iti naprej pri tem vprašanju. Ni mogoče živeti dvojnega življenja. Pri razmišljanju o celibatu ni bila v igri njegova ukinitev, ampak, kot rečeno, ali bi bilo stalnim diakonom, ki vodijo oddaljene župnijske skupnosti in so že stari, preizkušeni, mogoče podeliti duhovniško posvečenje. Jasno nam je, da bi bila to nekakšna začetna točka za nekaj novega in da za zdaj to ni mogoče, ker je vključena vsa Cerkev in moramo vsi ostati skupaj. V naših razmerah bi to šlo, v Evropi pa to najbrž ne gre in tudi ni takšne potrebe.

V pogovoru z madžarskimi duhovniki in bogoslovcem na evharističnem kongresu septembra v Budimpešti. FOTO: Marjan Pogačnik

Kako je na življenje vaših občestev vplivala pandemija?

Razmere so bile precej težke. Zbolel sem tudi sam, 16 dni sem bil v bolnišnici. V celotnem Peruju je za covidom umrlo okoli 200.000 ljudi. Vsi smo bili zaprti v svoje domove. Cerkev je imela nekaj dovoljenj za oskrbovanje prebivalstva s pomočjo, tudi zdravstveno. Ker kisik v državnih polnilnih centrih ni bil na voljo, smo si zelo prizadevali, da bi prišli do njega po svoji poti, in to nam je tudi uspelo. V nekaterih državnih ustanovah je bilo zato kar nekaj zavisti, a dobavljali smo ga za vse prebivalstvo, ne samo za katoličane. Poleg tega so duhovniki prinašali hrano v hiše, označene z belo zastavo. Obesili so jo, ko je bilo v nekaterih družinah pomanjkanje hrane zelo veliko, in nesli smo jim paket za teden dni. Maše so bile za zaklenjenimi vrati, navzoče so bile lahko samo redovnice. To je trajalo skoraj leto dni. Zdaj država že dovoljuje, da se cerkev napolni do 40 odstotkov prostora. Gre na bolje. V Peruju je sedaj šele tretji val, indijski.

Udeležili ste se evharističnega kongresa v Budimpešti. Ali vas je kaj posebej nagovorilo?

Že dolgo nisem slišal tako lepe glasbe, med drugim mašo v romskem jeziku lovari. Lepo je, da se je začelo takšno delo, da ne bodo Romi vedno odrinjeni na rob, ampak da se počasi vraščajo v Cerkev. Na Madžarskem se odprto govori o tem, da je treba povrniti krščanske temelje kulture in življenja ne glede na to, ali nekdo veruje ali ne. Krščanski temelji Evrope so dejstvo in ne vem, kako bi bilo zdaj graditi na drugih temeljih. Dobro je, da se odpiramo vsem narodom in kulturam – tudi jaz to delam –, vendar pa to ne pomeni, da je treba zavreči temeljni kamen vere, pa tudi kulture, zahodne krščanske kulture.

Krščanski temelji Evrope so dejstvo in ne vem, kako bi bilo zdaj graditi na drugih temeljih.

Včeraj je govorec iz Brazilije govoril, da moramo biti Jezus, ki prihaja v stik z nevernim Tomažem. Ta vse preverja, prst postavlja v Jezusovo stran. Svet je danes takšen. Njegova metoda je metodološki dvom. Vsak Evropejec, kar koli mu že poveš, najprej dvomi, se sprašuje o tem, kar mu poveš. Amazonski človek je drugačen: on se ne sprašuje, ali je to res ali ne, pač pa, ali je nekaj zanimivo ali ne, ali ga to motivira ali ne. Pri Indijancih ni vprašanja, ali Bog je ali ga ni, to je njim jasno – vsi so verniki, živijo sredi narave in vedo, da ta narava ne prihaja od predsednika ali tehnike ali kogar koli drugega. V mestu, sredi betona, železa in drugih izumov pa vse teče, kot da Boga ni. Čeprav so tudi v mestih lepe, zrele cerkvene skupine, občestva. Všeč mi je bil tudi karizmatični nagovor Mary Healy. Morda nam tega nekoliko manjka. Lepo je bilo, težko bi bilo lepše. Petje je bilo pa sploh čudovito.

Daljši pogovor lahko preberete v tedniku Družina (43/2021).

Nalaganje
Nazaj na vrh