Ko so jakobinci v francoski revoluciji leta 1793 pobili na deset­-tisoče ljudi, so bili mnogi tedanji, tudi liberalni duhovi v Evropi zgroženi, med njimi znameniti nemški klasik, pesnik in dramatik Friedrich Schiller (1759–1805).

Na francoske revolucionarne krutosti leta 1793 se je Schiller odzval s svojimi filozofsko intoniranimi eseji Pisma o estetski vzgoji človeka in O vzvišenem. Z njimi je odgovarjal na revolucionarno nasilje jakobincev; zasnoval je, kot so njegovo pisanje poimenovali poznavalci, svojo »estetsko revolucijo«: s pomočjo umetnosti vzgojiti človeka tudi proti nasilju, tj. v demokratično osebo, vredno tega imena. To poenostavljeno pomeni, da naj bi se človek s pomočjo branja oz. študija umetniških del izognil poplitvenju svoje narave in dosegel stanje, podobno stanju, »ko se igra« – ko je najbolj človeški in svoboden. Kot pesnik in dramatik je verjel v moč lepih umetnosti, zlasti literature (njegova pesem Oda radosti je...