Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Iskanje izgubljene varnosti

Za vas piše:
Ožbej Peterle
Objava: 24. 01. 2024 / 10:47
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 01.02.2024 / 12:25
Iskanje izgubljene varnosti
Avtor komentarja je Ožbej Peterle. FOTO: Tatjana Splichal

Iskanje izgubljene varnosti

V Ljubljani sem preživel večino svojega življenja. V Ljubljani sem se vedno počutil varnega, torej neogroženega – to mislim v najbolj primarnem, fizičnem smislu. Najbolj varna evropska prestolnica, se rad pohvalim pred prijatelji iz tujine.

Samo še bežno, da ne rečem nostalgično, se spominjam konca devetdesetih let, ko smo morali kot mulci na Trubarjevi ulici v Ljubljani bežati enkrat pred skupino čefurjev, drugič pa pred skupino skinov (obritoglavcev). Takrat so bili določeni predeli Ljubljane ožigosani za sumljive, kamor je bilo bolje ne zahajati. A od teh časov je minilo že več kot dvajset let in zame vprašanje varnosti v slovenskem glavnem mestu od takrat ni bilo na dnevnem redu.

A vmes se je nekaj spremenilo. Drugačen občutek veje po ljubljanskih ulicah. Preproste samoumevnosti ni več. Po-slušam zgodbe, ki jih v tem prostoru nisem navajen. Recimo, spet je postalo popularno, da se ob poznih urah ženske pospremi domov, in tu nimam v mislih romantičnih vzgibov, temveč izključno varnostne. Mlajši kolega razloži, da si je za vsak primer omislil bokserja (pretepaški pripomoček), ker se na Viču ne počuti varnega. Solzivci v torbicah so baje že stalnica. Starejši gospod mi je zadn...

Prispevek je dostopen samo na naročnike Družine.

Nazaj na vrh