Trije kralji so bili popotniki z namenom. So tujci, ki so zapustili svoje domove in prehodili dolgo pot, da bi se poklonili otroku, ki je po prerokbah nosil božansko poslanstvo. Njihova darila – zlato, kadilo in mira – niso bila le dragocena, temveč pomenska: zlato kot priznanje Jezusu kot kralju, kadilo kot Bogu in mira kot človeku, ki bo trpel in umrl.

Njihova pot je zgodba o vztrajnosti, zaupanju in odprtosti do tistega, kar je večje od nas samih. Sledili so zvezdi, ne da bi vedeli, kam jih bo peljala. Njihova vera, da bodo na koncu našli tisto, kar iščejo, je navdih za vsakogar, ki se znajde na razpotju ali v dvomu. Kot pravi Psalm: »Vse Gospodove steze so dobrota in zvestoba za tiste, ki ohranjajo njegovo zavezo in njegova pričevanja« (Ps 25,10).

Ko sem bila otrok, so me zgodbe o svetih treh kraljih vedno navduševale. Spraševala sem se, kako so vedeli, da je zvezda, ki so jo opazovali in ji sledili, res prava. Kaj, če bi se zmotili? Ta vprašanja so postajala še bolj osebna, ko sem...