Da je Marija Magdalena tistega jutra, »še v temi« (Jn 20,1), hodila do groba, ni nič nenavadnega. To je nasploh pot človeštva, ki ga predstavlja ta žena, proti grobu gremo, vsi po vrsti, tja smo namenjeni. Z vsakim grehom, z vsako težko napako, podobno tistim »v temi« velikega petka, v Getsemaniju, na dvorišču velikega duhovnika, na Golgoti, smo vse bolj mrtvi, vse bolj gotovo obsojeni na smrt.

Jutro v temi

A »še v temi«, prav tam se dogaja velika noč, za veliko noč gre in ne za veliki dan, noč pa je še bolj kot obdobje dneva stanje človekovega duha, potrtost, razočaranje, morda tudi malodušje ob ugasnjenih idealih. Tisti veliki petek je moral biti res velik poraz, kakršnih je v življenju človeka žal premnogo, zmaga zla in smrti, ki nas tako velikokrat oplazi in nas prevzame, tako veliko je v nas smrti.

In mislim si, da je bilo ravno zato nekaj težkega v tistem jutru, »še v temi«, torej v noči, videti, »da je kamen odstranjen od groba« (Jn 20,1), v te...