Kristusova pasijonska zgodba se ponavlja skozi ljudi vseh časov, vedno znova jo gledamo, kako stopa v naše življenje, včasih tiho, včasih pretresljivo, kot bombe ali kot neslišno prenašanje križa, ne samo v dneh pred veliko nočjo, vsak dan, včeraj, danes, jutri, trpljenja je toliko, da bi najraje pogledali stran, bolezni in vojne, smrti in solze, novice, strašne in neposlušljive, ne moremo jim ubežati. Nevzdržno je, tako zelo, da tudi nam prek jezika in srca drsi ena sama misel, tako domača vsem, ki stojimo pod križem človeštva: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec« (Lk 23,35).

Mar ni to Bog, kakršnega hočemo, da bi rešil vse hudo na svetu, da bi samo zamahnil z roko in bi bilo vsega slabega konec? Mar ni to, da tega ne stori, eden najbolj tehtnih razlogov, da dvomimo vanj in v njegovo ljubezen, ta njegova tišina in pasivnost ob vsem človeškem trpljenju?

Bog sočutja

In vendar si je sam izbral drugačno pot, »med hudodelce je bil prištet« (Lk 22,37). Biti eden od nas, hoditi isto pot, kot jo hodi milijone ljudi, včeraj, danes, jutri, kolikor pretežka je bila, »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodí« (Lk 22,42). Prenašati, kar prenašamo mi vsi, biti človek med ljudmi, nemočen, pribit na križ, a vendar vsakemu, tudi najnižjemu, blizu, sočuten: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43). Da bi hudodelci, grešniki na njegovi desni in levi, nemočni in od življenja potolčeni zmogli naravni refleks našega odrešenja: postati spet človeški drug do drugega. Biti blizu v svoji nemoči pred zlom in trpljenjem, biti blizu, samo to, ker drugega ne moremo, ker drugega niti ni treba, kot stotnik, ki je ob Jezusovi smrti slavil Boga, kot množice na Golgoti, ki »so se nazaj grede tolkle po prsih« (Lk 23,47-48).

Bog prisotnosti

Tisti pod križem so se spremenili, kajti samo tako se lahko v človeku zgodi nekaj novega, samo tako se ljudje spremenimo, ko v svoji nemoči začutimo potrebo, da bi ljubili, ko se v nas vzbudi edina moč, ki jo res imamo. Morda zato toliko golgot, morda zato toliko getsemanijev, skozi katere moramo stopati, včeraj, danes, jutri, da bi ne pozabili biti občutljivi, da ne bi pozabili vsak dan reagirati z morda edino potezo, v kateri smo na las podobni Bogu, ki je bil najbolj med nami tedaj, ko ni ničesar rekel. Ko je bil samo tiho in blizu, objokan ob bolniški postelji, zgrožen ob truplih pobitih in je sotrpel ter tako razložil vse Božje tišine našega življenja kot tišine bližine in sočutja: »In ko je to rekel, je izdihnil« (Lk 23,46).

Ker ne potrebujemo čudodelnega, temveč prisotnega Boga. In človeka tudi.