Nadaljevanje iz: Ivan Jan, Gaberc – Klančarjevi, Lom pod Storžičem in Kokrški odred [6]

V tem okvirčku so med tremi primeri umorov civilistov v Kokrškem odredu pod Karavankami, ki jih je izpričal Andrej Bohinc, objavili tudi primer partizanskega umora Franca Vidica iz Zasipa pri Bledu.

Andrej Bohinc je povedal: »V aprilu leta 1945 je patrulja, ki jo je vodil načelnik štaba Kokrškega odreda tov. Damjan /Boris Globočnik - Damjan, op. I. Ž./ pripeljala v štab mladega fanta iz Zasipa pri Bledu, ki je bil belogardist le kratek čas. Ko sem se z njim pogovarjal, sem imel občutek, da je duševno zaostal. Ker se je bližala hajka, ga je naglo vojno sodišče obsodilo na smrt. Ko so ga odpeljali na streljanje, sem bil v štabni baraki. Nenadoma sem zaslišal vriskanje, potem pa vzklike: 'Živel Rupnik'. Zgrabil sem za brzostrelko in tekel na kraj dogodka. Komandant odreda /Janko Prezelj - Stane, op. I. Ž./ in načelnik štaba /Boris Globočnik - Damjan, op. I. Ž./ sta od mladega belogardista zahtevala, da je pod smreko skopal jamo, potem je moral nag splezati na visoko smreko in vriskati in vpiti 'živijo Rupnik'. Komandant in načelnik štaba sta ga za zabavo sestrelila kot veverico. Ko sem pritekel na kraj dogodka, se je nesrečnik še držal za zadnjo vejo in tako sem na lastne oči videl še zadnji rafal, ki je končal to ostudno in nečloveško dejanje. Zarjul sem in v oba naperil brzostrelko. Na vprašanje, zakaj sta to storila, če pa so za likvidacijo zadolženi drugi ljudje, sta mi odgovorila: 'Bohinc, ali se je vredno razburjati zaradi tega dejanja!' Ker sem bil sekretar partije v odredu, sem jima izrekel strog partijski ukor in zadevo javil cekaju.«

Franc Vidic iz Zasipa, partizani so ga umorili pod Begunjščico.

Kako sta končala morilca Franca Vidica

Načelnik štaba Kokrškega odreda Boris Globočnik (1915–1978) je bil doma iz Železnikov, z Racovnika. Družina je bila bogata, predniki so bili železarji, ko železarstvo več ni šlo, so od revnih kmetov pokupi gozdove, veliko tudi na Blegošu. Z lesom so zelo zaslužili. Bil je rezervni oficir jugoslovanske vojske. Čeprav veleposestnik, se je pridružil partizanom. Ti so ga hoteli ubiti, vendar se je rešil, se nekaj časa zadrževal pri Čemažarjevih v Ojstrem Vrhu. Tam mu je Jože Mohorič – Krulc rešil življenje. Ko so k hiši prihajali Nemci, ga je v košu za listje odnesel v gozd. Nato je zapustil nevarno Selško dolino in se pridružil partizanom na drugi strani Save. Po vojni je bil nekaj časa predsednik KLO, in v Ljubljani na Zadružni zvezi, potem se je posvetil velikemu posestvu v Selški dolini. Na koncu se je doma ustrelil s pištolo.

Komandant Kokrškega odreda Janko Prezelj - Stane in načelnik štaba Boris Globočnik - Damjan, morilca Franca Vidica iz Zasipa pri Bledu. VIR: Jan, Kokrški odred 2, str. 148

Komandant Kokrškega odreda je bil Janko Prezelj - Stane (1923), p. d. Andrejevcov iz Češnjice pri Železnikih. V partizane je šel že leta 1942 in je bil ranjen. Zdravil se je v Studenski grapi. Potem je bil nekaj časa v. d. komandanta Prešernove brigade. Anton Bertoncelj, komandant Gorenjskega odreda, je Prezlja obsodil na smrt, uspelo se mu je rešiti in umaknil se je v Kokrški odred na drugi strani Save. Njegov brat dvojček Jože je bil ubit v Dražgoški gori. Po vojni je sicer še dolgo živel. Sam se je ustrelil v glavo, a slabo, tako, da je umiral dva dni.

Komandant Kokrškega odreda Janko Prezelj - Stane, morilec Franca Vidica iz Zasipa pri Bledu.

Grob pod Begunjščico

Po tej objavi v reviji 7D sem se oglasil pri Andreju Bohincu (na Kolodvorski ulici v Ljubljani) in ga vprašal, kje se je ta dogodek zgodil. Povedal mi je, da na planini Planinica nad Drago (pod JZ robom Begunjščice), kjer je bilo takrat taborišče štaba Kokrškega odreda.

Ko sem bil 22. julija 2001 na Begunjščici, sem se ustavil tudi na planini Planinica, saj gre planinska pot mimo. Tam mi je pastir Janez Zupan potrdil, da so tam blizu (danes za lovsko kočo) partizani res ustrelili nekega fanta, celo grob bi si lahko ogledal, vendar tega takrat nisem storil.

Hiša Franca Vidica v Zasipu pri Bledu, zadaj Begunjščica, kjer so ga partizani umorili. FOTO: Ivo Žajdela

Franc Vidic iz Zasipa pri Bledu

2. aprila 2002 sem se oglasil v Zasipu pri Bledu pri Vidičevih (po domače Mostarjevih). Marija Vidic, sestra Franca Vidica (zraven je bila njena sestra Neža), mi je povedala naslednjo zgodbo:

Jeseni 1944 so partizani z doma v Zasipu odgnali Franca Vidica ter ga priključili partizanom nekje na Primorskem. Vidic je bil takrat star 17 let (r. 1927). Ob neki priložnosti je bil ranjen, ujet in odpeljan v Ljubljano na zdravljenje. Domobranci v Ljubljani so ga spustili domov. Ranjen je bil v nogo in je šepal, zato je bil za vojaka neprimeren.

Na sv. Jožefa ( 19. marca 1945) so partizani prišli k Vidičevim in Franca odgnali s seboj. Odgnali naj bi ga na Vogar pri Bohinju. Tam naj bi ga zelo mučili, pri čemer je sodeloval tudi Jože Ambrožič iz Zasipa. 5. aprila 1945 so se partizani oglasili pri Vidičevih, in ker je bila velika noč, so domači za sina zavili paket, partizani pa so ga potem odnesli na Vogar. Po tem so domači sklepali, da je takrat še bil tam (kar pa seveda ni nujno).

Francu je uspelo uiti. Čez planine se je prebil do doline Krme. V Radovni se je, ves potolčen, ustavil pri neki hiši. Tam so poklicali partizane, ki so prišli ponj. Viktor Dolžan in Franc Golc, oba iz Zasipa, naj bi ga odgnala nekam pod Stol. Domači so izvedeli, naj bi si pred smrtjo moral sam skopati grob, splezati na smreko, nakar so ga ustrelili.

Mama je nekaj mesecev po koncu vojne s pomočjo nekega moškega, ki je poznal teren, odšla pod Stol, da bi našla sinovo truplo. Res je pregledala precej trupel, ki so takrat še nepokopana ležala naokoli, vendar sina ni nikjer prepoznala. Naslednja leta in desetletja je na smrt Franca Vidica legel molk ter počasno pozabljenje.

Pogled na Zasip od cerkve sv. Katarine. FOTO: Ivo Žajdela

V Vintgarju so strahotno mučili Antona Zupana

Pred dvema ali tremi leti je Vidičevim Jože Lipovec z Zgornjih Laz, bil je partizan in je poročen z Vidičevo sestro, povedal, da je bil Franc ubit v Radovni in da je torej njegov grob tam. Vidičevi so od takrat verjeli, da to drži in da so končno izvedeli vsaj za območje Francovega groba, če že ne za natančno lokacijo. Že prej so izvedeli, naj bi ga ubil nekdo iz Grabna, ki je umrl pred kratkim.

Pri Vidičevih je bilo sedem otrok; šest jih še živi, Franc je bil najstarejši. Ob neki priložnosti med vojno je neki partizan prišel k Vidičevim, vpričo otrok proti očetu naperil pištolo in grozil, da če ne prizna nečesa, da ga bo ustrelil. Na vztrajno zagovarjanje so ga nato odgnali v neko hišo v Zasipu, kjer je dokazal, da je bil žrtev krivičnega obrekovanja.

Iz Zasipa so partizani ubili tudi Antona Zupana (Špana). Bil je poročen; z ženo nista imela otrok. Nekje v Vintgarju so ga strahotno mučili. Zabili naj bi ga v zaboj, nato pa živega prežagali. Ubili naj bi ga zato, ker naj bi bil prehitro prijavil policiji, potem ko so partizani izropali njegovo hišo. Na Blejski Dobravi so ubili Kalčiča.

Pašna planina Planinica pod Begunjščico, kjer sta komandanta Kokrškega odreda umorila Franca Vidica iz Zasipa pri Bledu.

Po sledi partizanskih zločinov

Takoj po obisku pri Vidičevih sem jim napisal pismo in jim med dru­gim sporočil: »Dvanajst let sem v spominu nosil opis dogodka umora 'mladega fanta iz Zasipa', kakor ga je izpričal v mariborski reviji 7D Andrej Bohinc 27. 12. 1989. Bohinc je tam izpričal še dva partizanska umora (Andreja Stareta iz Letenic pri Golniku in Cecilijo Roblek iz Loma pod Storžičem), ki pa sem ju že pred časom raziskal. No, zdaj sem končno raziskal tudi ta tretji primer. Pa tako 'malo' je bilo treba, samo zapeljati se v Zasip in vprašati, ali bi kdo kaj vedel. Vendar dvanajst let nisem tega storil.

Andrej Bohinc je to svoje pričevanje zapisal in poslal že leta 1980 na CK ZKS kot pripombe h knjigi Ivana Jana o Kokrškem odredu. Zato je v besedilu tudi komunistični besednjak (npr. 'belogardist'). Bohinc govori tudi, da se mu je fant zdel 'duševno zaostal'. Ni znano, ali je ta občutek imel takrat, ko se je z njim pogovarjal (ga zasliševal), ali leta 1980, ko je pričevanje zapisal. Sicer pa: kako ne bi bil tako videti, ko pa je imel za seboj težko kalvarijo in hudo mučenje.«

Pastir na Planinici pod Begunjščico Janez Zupan mi je leta 2002 tako pokazal mesto, kjer so zakopali umorjenega Franca Vidica iz Zasipa. FOTO: Ivo Žajdela

Kaj je z grobom na Planinici pod Begunjščico?

»Mislim, da smo danes (2. aprila 2002) s skupno (po)močjo ugotovili, kje je bil v resnici umorjen Franc Vidic in kje je njegov 'grob'. Ko sem namreč Mariji ponovil, kaj je Bohinc izpričal – da je morala žrtev splezati na smreko, kjer naj bi jo nato ustrelili –, je takoj pripomnila, da so tudi oni to slišali. Vprašal sem jo ali v zadnjih npr. dvanajstih letih (po objavi v 7D) in dejala mi je, da že veliko prej, po vojni, saj je zato mama nekaj mesecev po vojni iskala sinovo truplo pod Stolom. Celo podatka, da si je prej moral izkopati grob, se skladata. Zdaj se je tako informacija, da so Franca iz Radovne odgnali nekam pod Stol, izkazala za resnično.

Zakaj vam je nekdo pred kratkim povedal, da so Franca ubili v Radovni in da je tam zakopan, lahko le domnevamo. Vas je hotel speljati na napačno sled?!

Zdaj ni več nobenega dvoma, da je vaš brat Franc Vidic bil res ubit na planini Planinica pod jugozahodnim vznožjem Begunjščice. Tam je, nekaj deset metrov pod sedanjo lovsko kočo, njegov 'grob'.«

Pastir na Planinici Janez Zupan mi je letos povedal, da je bil v 50. letih kot mlad fant priča, kako je nekdo grob, kjer je po vsej verjetnosti bil zakopan Franc Vidic, odkopaval. Ne spomni pa se, da bi truplo takrat odnesti. Kaj je torej z grobom na Planinici?

Skrivnostni grob Franca Vidica iz Zasipa na planini Planinici pod Begunjščico. FOTO: Ivo Žajdela

Njega pa se je držal vonj ljudi, ki so jih umorili

Skratka, tako kot nasploh z medvojnim in povojnim dogajanjem na Slovenskem sem se v zadnjih desetih letih intenzivno ukvarjal tudi s primerom Vinko Levstik ter s primeri Dražgoše, škof dr. Gregorij Rožman, Ivan Jan, Peter Stare, Cecilija Roblek ter s številnimi drugimi primeri partizanskega početja med drugo svetovno vojno oziroma okupacijo Slovenije.

Ivan Jan mi je v zadnjih desetih letih /do leta 2002/ že večkrat grozil s sodiščem. Dražgošani njega doslej niso sodno preganjali. Prav tako ne Rimskokatoliška cerkev na Slovenskem ozi­roma sorodniki škofa dr. Gregorija Rožmana. O njem je leta 1998 izdal v samozaložbi knjigo oziroma pamflet z naslovom Škof Rožman in kontinuiteta, ki obsega kar 525 strani. Na ovitku te knjige piše, da je to tretja njegova knjiga v nizu, prvi dve sta nosili naslov Odstrte zavese I. in II. V njih je Jan obravnaval »izdajstvo, kolaboracijo, delovanje gestapa, bele garde in domobranstva«, v knjigi o Rožmanu pa je pisal »o delovanju škofa Rožmana in o njegovem kolaborantstvu«. To je Ivan Jan, o »izdajstvu« in »kolaboraciji« je bil sposoben napisati tri debele knjige. Njega pa se je držal vonj ljudi, ki so jih umorili.

Pašna planina Planinica pod Begunjščico (zadaj Dobrča), kjer mi je Janez Zupan leta 2002 pokazal mesto, kjer so zakopali umorjenega Franca Vidica iz Zasipa (na posnetku od koče »navzgor« v gozd in potem nekaj deset metrov malo po pobočju navzdol). FOTO: Ivo Žajdela

Gradnja mita

Kakšne knjige so to oziroma čemu so nastale? Zagotovo ne zaradi želje po zgodovinopisni resnici. Te knjige so samo nadaljevanje partizanske zgodbe –tudi o njej je Jan obširno pisal in objavil množico knjig –, ki se je začela leta 1941 z okupacijo oziroma takrat, ko se je sploh lahko začela. Knjige (propaganda) torej kot nadaljevanje komunistične revolucije oziroma komunistično-partizanskega nasilja. Ta zgodba – tu se je le dotikam – je zgodba o komunističnem projektu, o moriji, ki je ta projekt spremljala in osmišljala, in o partizanskem mitu, ki sloni na izrazitih polresnicah, to je lažeh.

Demokracija, Ivan Jan, Skrivnost nad Drago, 5. 9. 2002Konec v: Ivan Jan, Andrej Bohinc, partizani in Kokrški odred [8]

Pogled z ravnine pri Lescah proti Begunjam in Begunjščici zadaj desno. Pod njo sta komandanta Kokrškega odreda »sestrelila« Franca Vidica iz Zasipa. FOTO: Ivo Žajdela

1/16