Ivan Rebernik (1939–2026)

V sredo, 15. aprila, je h Gospodu odšel dr. Ivan Rebernik, profesor, knjižničar v Vatikanski knjižnici in zaveden Slovenec, ki je večino svojega življenja deloval v Rimu, kjer so ga poznali številni Slovenci in duhovniki. Bil je doktor filozofije, teolog, profesor knjižničarstva, dolgoletni direktor kataloškega oddelka Vatikanske knjižnice, diplomat ter veleposlanik Slovenije pri Svetem sedežu in visoki član Viteškega reda Božjega groba v Jeruzalemu. Za svoje delo je prejel več visokih priznanj. Z domačih Prevalj v Rim Ivan Rebernik se je rodil 7. oktobra 1939 v Mariboru. Do leta 1957 je živel na Prevaljah. Leta 1959 je zaradi političnih vzrokov moral zapustiti domovino. Štiri leta kasneje (1963) je na papeški univerzi Gregoriana v Rimu magistriral iz filozofije ter 1965. diplomiral in 1980. doktoriral iz teologije. V letih 1967–80 je bil v univerzitetni knjižnici odgovoren za katalogizacijo in klasifikacijo knjižničnega gradiva. Med letoma 1972 in 1976 je pri RAI v Rimu skrbel za 20-minutne radijske oddaje v slovenščini. Leta 1980 se je zaposlil v Vatikanski apostolski knjižnici, od leta 1988 je deloval kot predstojnik kataloškega oddelka. Ukvarjal se je z organizacijo in strokovnim poslovanjem v knjižnicah, s katalogizacijo knjižničnega gradiva ter z elektronsko informacijsko povezavo med knjižnicami. O svojem delu je objavil več priročnikov ter kot strokovnjak bibliotekarstva pripravil številna strokovna predavanja. Vatikansko knjižnico je primerjal z opazovalnim stolpom, »kamor pritekajo misli z vsega sveta in od koder se vanj tudi vračajo«. Od leta 1994 je deloval kot svetovalec pri Veleposlaništvu RS pri Svetem sedežu, leta 2006 je bil imenoval za veleposlanika, ko je poverilna pisma predal papežu Benediktu XVI., s katerim se je spoprijateljil še v času delovanja v knjižnici, v katero je redno zahajal tudi kardinal Ratzinger vse do izvolitve za papeža. »Biti diplomat pomeni biti most med dvema bregovoma, med dvema različnima stvarnostma. Vatikanska vrata sem slovenskim kulturnikom, politikom in vsem, ki so me je prosili za vstop v Vatikansko knjižnico, muzeje, vrtove, odpiral že prej. V diplomacijo sem vstopil kot most, da bi lahko tako prispeval k vzpostavljanju boljših odnosov med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem,« je dejal v intervjuju za Slovenski čas leta 2011. Beseda »Rebernik« je odpirala vrata Da je prijeten gospod v vatikanski kuriji bil marsikomu blizu in da je beseda »Rebernik« v svojem času odpirala še tako zaprta vatikanska vrata, so izkusili tudi mnogi Slovenci, ko jih je po bližnjicah popeljal v baziliko svetega Petra, po Vatikanskih muzejih ali pa v Vatikanske vrtove. Še najbolj pa o tem, kdo je v resnici bil Ivan Rebernik v Vatikanu, govori anekdota: Ob 20. obletnici samostojnosti Slovenije je naše veleposlaništvo poleg svete maše organiziralo tudi sprejem za diplomate, kardinale in druge visoke goste Svetega sedeža v Vatikanskih vrtovih. Med sproščenim pogovorom je kardinal Angelo Sodano ob navzočnosti visokih gostov snel z glave rdečo kardinalsko kapo in jo poveznil na Rebernikovo glavo in z nasmehom dejal: »Saj vi ste pa tukaj kot eden od nas.« Leta 2000 je postal član Viteškega reda Božjega groba, kjer je prav tako zasedal pomembno kanclersko mesto, ob koncu aktivnega dela pa prejel naziv častnega kanclerja. Slovenski škofje so dr. Reberniku leta 2011 podelili odličje sv. Cirila in Metoda v zahvalo in priznanje za izredne zasluge na področju diplomatske, vzgojne in bibliotekarske dejavnosti na ravni vesoljne Cerkve in Katoliške Cerkve v Sloveniji. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor mu je leta 2017 podelil odlikovanje srebrni red za zasluge za prispevek h krepitvi odličnih vsestranskih odnosov med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem. Pri njegovem delu so mu zvesto stali ob strani člani njegove družine: žena Liliana in sinovi Ivan, Aleksander in Stefan ter brat Marjan. Predsednik SŠK škof dr. Andrej Saje jim je v sožalnem pismu izrekel sožalje. Misli Nekaj misli o življenju, delu in veri dr. Ivana Rebernika iz pogovora za Slovenski čas (2011): »Mi žanjemo, kar so pred nami sejali drugi, in sejemo, kar bodo za nami želi drugi.« »Srečavati druge pomeni vedno prestopiti okvir svojega lastnega obzorja, svoje lastne omejenosti, svojega lastnega strahu, pomeni pa tudi tvegati in odpluti na odprto.« »Mogoče je knjižnica zame ravno zato tako privlačna, ker jo vidim kot odprt ocean informacij, ocean, ki se razprostira v nedogled; čim bolj se oddaljuješ obali, tem trdneje te objema čut neskončnosti in še bolj skrivnost nepoznanega.« »Pri treh vodnjakih oziroma koritih se napaja človek. Iz prvega dobi hrano za svoj fizični obstoj, iz drugega v božjem hramu usmerja svoje antene proti večnosti, da bi se čim bolj uspešno sinhroniziral na oddajnik, ki ga verujoči človek imenuje Bog. Pri tretjem koritu, ki je knjižnica, pa raste v organiziranem znanju in spoznavanju in se srečuje z miselnim svetom drugih ... Če je cerkev svetišče Besede, napisano z veliko začetnico, potem je nedvomno tudi knjižnica svetišče besede, čeprav napisane z malo začetnico.« »Naša omejenost s slabostmi ima nedvomno poleg negativnega tudi svoj pozitivni predznak: pomaga nam ostati na tleh z nogami in da znamo biti prizanesljivi do drugih.« »Vatikan je del sveta, v njem so navzoče vrline svetih in vse slabosti nepopolnih ljudi. Naš Oče ni poslal svojega Sina, da bi poboljšal že popolne ljudi, teh ni. Bog se je učlovečil, da dvigne iz močvirja nepopolnega človeka. Kdo bi vedel, morda pa Cerkev zato ni popolna, da lahko postane vsakemu, ki jo sreča, že na prvi pogled jasno, da njeno delovanje ni odvisno od pomembnosti le-teh, ki jo vodijo, pa tudi če so polni rdeče barve. Temveč je odvisno od Jezusa Kristusa, ki jo je ustanovil, ko je imenoval za njenega prvega voditelja apostola Petra – več kot čudno – človeka, ki ga je v kritičnih trenutkih kar trikrat zatajil. Mene danes, mogoče tudi zato, ker sem se postaral, drobne slabosti ljudi, ki jih srečujem vsak dan v svojem okolju, pa tudi moje več kot toliko ne motijo, v njih vidim, kako naj rečem, neke vrste pogoj za res iskreno, vseobsegajoče in srčno srečanje z Odrešenikom.« »V vsej svoji majhnosti želim biti v svetu tudi sam živa priča tistih vrednot, ki mi jih je posredovala Cerkev.« Pogreb Ivana Rebernika je bil v soboto, 18. aprila, v župniji Santuario di Santa Maria in Traspontina, pokopali pa so ga na pokopališču Campo Santo Teutonico v Vatikanu. Z mašo v ljubljanski stolnici v sredo, 6. maja, ob 18.30 se bodo pokojnemu Reberniku poklonili tudi slovenski škofje. Somaševanje bo vodil predsednik SŠK dr. Andrej Saje. Iskrenemu sožalju svojcem in prijateljem se pridružuje tudi uredništvo Družine. Uredništvo

Ivan Rebernik (1939–2026)

Ivan Rebernik (1939–2026)

Z domačih Prevalj v Rim

Matjaž Križnar, župnik

Poslušnost Bogu nas osvobaja

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.