Od trinajstega leta starosti so Ivano Orleansko obiskovale tri nebeške osebe: sv. Mihael, sv. Katarina in sv. Margareta. Ko so ji nekoč naročili, naj prevzame poveljevanje oblegane francoske vojske, se je temu najprej uprla. ≫Revno dekle sem, ne znam niti jahati niti se boriti.≪ Ko so nebeščani vztrajali z besedami: ≫Bog je tisti, ki to hoče,≪ je Ivana privolila. V sedemnajstem letu starosti je prišla na francoski dvor z drzno ponudbo: vodila bo francoskega prestolonaslednika do obleganega Reimsa, kjer bo lahko kronan. Svetovalci so prestolonasledniku predlagali, naj Ivano preizkusi v bitki. Vojaške poveljnike, sprva zelo dvomljive, je kmalu prepričal Ivanin pogum (nadaljevala je z bojem celo potem, ko je bila ranjena s puščico v vrat) in njena napadalna vojaška strategija. V neki bitki, ko je zadnja zapuščala bojišče, jo je Britancem uspelo ujeti, a je pred tem že osvobodila francosko ozemlje in ga vrnila Francozom.

Na njenem sojenju so grobo kršili cerkveno zakonodajo. Kljub temu je s svojimi preprostimi odgovori sodnike pustila brez besed. V nadaljevanju so sojenje zaprli za javnost in izgnali občinstvo, ker se je nagibalo k podpori Ivani. Končno so jo obsodili na smrt. V zaporu si je nadela posebno opravo, neke vrste vojaški oklep, ki je ščitil njeno deviškost. Številni so bili že takrat prepričani, da bodo zažgali svetnico. Imeli so prav. Njena obsodba je bila razveljavljena že leta 1456. Ivana je bila razglašena za svetnico leta 1920.