Ideologija partije je predvidevala uničenje »starega« oziroma prejšnje oblasti, pri čemer se je izgovarjala na t. i. socialno revolucijo, da je s tem »izpraznila« politični prostor, ki ga je nato z lahkoto in v neomejeni obliki zasedla. Zasedba oblasti je bila izrazito nasilna in temu je sledila tudi oblast oziroma vladanje v času po zasedbi te oblasti. Ta oblast je bila totalitarna, saj je temeljila na nestrankarski (enopartijski) politični ureditvi. Vsako opozicijo so v kali zatrli in preprečili, politični prostor pa so varovali s politično milico, ki se je najprej imenovala Ozna, potem pa Udba in SDV. Ta in vsi politični organi, kakor tudi mediji, so ves čas skrbeli za strogi nadzor in za temeljito indoktrinacijo »socialistične družbe«.

Medvojno komunistično nasilje

Vendar povojni pomori niso bili nekaj enkratnega ali začetek komunističnega režima. V praksi se je vse začelo že leta 1941, hitro po okupaciji dežele. Komunistična partija je pohitela z organiziranjem odpora, ustanovila je tajno partijsko milico (VOS), svojo vlogo pa pred prebivalstvom zakrila pod organizacijo Osvobodilna fronta. Takoj so začeli z ostro medijsko kampanjo proti političnim nasprotnikom, ki so jih razglašali za nesposobneže in celo izdajalce, ki jih je treba uničiti. Z ubijanjem političnih nasprotnikov so začeli že poleti 1941, to protinarodno početje (v okoliščinah okupacije) so »formalizirali« s t. i. zaščitnim odlokom (september 1941), s katerim so si prisvojili pravico, da le oni (OF oziroma komunisti) lahko organizirajo odpor proti okupatorju, vse ostale pa so razglasili za izdajalce, ki jih je treba uničiti. To so ves čas tudi sistematično izvajali. Spomladi in poleti 1942 so »prehitevali« s t. i. drugo fazo revolucije (obračun z notranjim političnim nasprotnikom). Že leta 1942 so poleg mnogih posamičnih umorov izvedli tudi prve množične pomore civilistov in tudi že prvih ujetnikov protirevolucionarnih oddelkov. Leta 1943 so sistematično uničevali protirevolucijo, ki so jo prej s svojim nasiljem sami povzročili. Vrhunec je to nasilje doseglo jeseni 1943, ko so v več množičnih pomorih umorili okoli 500 ujetnikov. Od tu »poti nazaj« ni bilo več. Tako hudo napadeni del Slovencev se je v tej izraziti stiski povezal z okupatorjem, s čimer si je prvenstveno zaščitil hrbet, da se je nato lahko uspešneje organiziral proti revoluciji.

Nasilje, uničevanje, »osvoboditev«

Zaradi tega je leta 1944 prišlo do sovražnosti in spopadov, ki so dobili tudi nekatere značilnosti državljanske vojne (izraz je sporen, saj ščiti komuniste kot napadalce in protikomuniste kot branilce). Zaradi načina organiziranja revolucije (OF in partizani) je prišlo na protirevolucionarni strani tudi do obračunavanja s civilisti, ki so kot t. i. terenci in aktivisti organizirali podporo komunističnim paravojaškim organizacijam.

Ker se zahodni zavezniki niso izkrcali na Balkanu, je bilo slovensko ozemlje prepuščeno komunističnim paravojskam, ki so s pomočjo »bratskih« sil, predvsem sovjetske Rdeče armade in komunističnih bolgarskih enot, zasedale ozemlje, s čimer so odločilno omogočile domačim komunističnim paravojskam, da so zasedli oziroma »osvobodili«, kot so to sami imenovali, slovensko ozemlje.

Spominska slovesnost pri Lipi sprave na ljubljanskih Žalah leta 1989, položitev venca: Andrej Bohinc, Zdenko Zavadlav, Radovan Hrast, Stanislav Klep. FOTO: Ivo Žajdela

Vrnitev s Koroške in množični pokoli ujetnikov

Zaradi izjemno nasilnega in sovražnega odnosa do protirevolucionarjev od leta 1941 naprej, domobrancem in drugim protirevolucionarnim vojskam ni preostalo drugega, kot da so se umaknili na zahod (v Italijo) in na sever (v Avstrijo). Z njimi se je umaknil tudi del civilnega prebivalstva, ki se je bal komunističnega nasilja. Vedelo se je namreč tudi že za sezname oseb, ki jih je treba »odstraniti«. Te sezname so delali komunistični organi (Ozna in aktivisti). Pot na zahod (v Italijo) se je hitro zaprla. Domobranci in civilisti so se umaknili čez Karavanke na Koroško. Po dogovoru z Angleži, ki so zasedli Koroško, so se komunističnimi partizani umaknili s Koroške, Angleži pa so – pod pretvezo, da jih premeščajo v Italijo – protirevolucionarne vojske in tudi precej civilistov množično vrnili oziroma predali v roke komunističnih partizanov. Šele odločni nastop nekaterih posameznikov je preprečil vrnitev vseh.

Vrnjene so komunistične vojaške enote (Ozna, Knoj in partizani) večinoma pomorili v množičnih pokolih na mnogih krajih po Sloveniji.

Spominska slovesnost pri Lipi sprave na ljubljanskih Žalah leta 1989. FOTO: Ivo Žajdela

Resnica o velikem zločinu je zelo počasi prodirala na dan

Ker dežela ni bila osvobojena, ampak v resnici na neki način zasužnjena in pokrita s totalitarno pokrovko, se o tem velikem zločinu – največjem v novejši slovenski zgodovini –, ki je imel vse značilnosti genocida, ni smelo govoriti. Deželi je zavladal ukazani molk, ki je trajal dolgih 45 let. Bil je kakšen poskus, da bi se o njem javno spregovorilo, vendar je to zares prišlo v javnost šele leta 1975 z takrat ostarelim Edvardom Kocbekom, ki sta ga vzpodbujala Tržačana Boris Pahor in Alojz Rebula. Potem pa spet molk. Z ustanovitvijo Nove revije so se v 80. letih pojavili prvi glasovi o pomoru domobrancev v Kočevskem rogu (npr.), potem pa je pogumno nastopila Spomenka Hribar s svojim besedilom Krivda in greh, ki ga je pripravila za Kocbekov zbornik. Tam je obširno spregovorila o velikem zločinu in bila deležna partijske in medijske gonje. Šele konec 80. let, ko so komunisti že povsem izpraznili svojo ekonomsko in politično mošnjo, se je začelo v nekaterih medijih pisati o povojnih pomorih domobrancev. Prvi obširnejši članki na to temo so bili objavljeni v Mladini in Tribuni, torej v alternativnih glasilih, medtem ko v državnih (partijskih) glasilih, še dolgo ni bilo o tem nobenega kakovostnejšega članka. Dopustili so nekaj glasov v pismih bralcev, v novinarskih prispevkih pa ne.

Do takrat se je pisalo o revoluciji in njenem nasilju le v emigrantski literaturi, ki je bila v Sloveniji prepovedana.

Mlada lipa sprave na ljubljanskih Žalah leta 1989. FOTO: Ivo Žajdela

Od Lipe sprave do slovesnosti pod Krenom v Kočevskem rogu

Konec 80. let sta se pojavili dve akciji. Ena so bila prizadevanja za rehabilitacijo obsojencev na dachauskih procesih, drugo skupinico pa je predstavljalo nekaj posameznikov, ki so se povezali v združenje ob Lipi sprave. Ti so na ljubljanskih Žalah posadili lipo (sprave) in ob njej organizirali nekaj spominskih srečanj, namenjenih posameznim skupinam ubitih med komunistične revolucijo in tudi vsem pomorjenim med vojno in po njej. Mediji so skromno poročali predvsem o teh dveh aktivnostih. Hitro na to se je zgodilo leto 1990, volitve, formalni padec komunistične enopartijske diktature in uvedba večstrankarske parlamentarne demokracije.

Katoliška Cerkev in skupina preživelih domobrancev in njihovih sorodnikov, ki so kasneje ustanovili društvo Nova Slovenska zaveza, so v začetku julija 1990 ob množičnem grobišču Pod Krenom v Kočevskem rogu organizirali spominsko slovesnost, ki jo najbolj poznamo po prizoru rokovanja nadškofa Alojzija Šuštarja in predsednika slovenskega predsedstva Milana Kučana, kar naj bi pomenilo simbolno dejanje narodne sprave. Šele tedaj so tudi državni mediji (časopisje, televizija in radio) poročali o tem velikem dogodku.

Prva spominska slovesnost v Kočevskem rogu, rokovanje Milana Kučana in Alojzija Šuštarja, 8. julija 1990. VIR: I. Ž.

Ignoranca do velikega zločina tudi v demokraciji

Toda pisanje o komunistični revoluciji in njenem medvojnem in povojnem nasilju je bilo še naprej domena »desnih« medijev. »Levi«, ki so bili v večini, so o tej problematiki pisali le, če je bila kakšna spominska slovesnost (Kočevski rog, Teharje, morda še Lajše) in če se je zgodil kakšen dogodek na sodišču (Vinko Levstik, škof Gregorij Rožman) ali na področju vračanja zaplenjenega premoženja.

Leta 1991 so ustanovili dnevnik Slovenec in glasilo Zaveza (izdaja ga Nova Slovenska zaveza), pred tem pa je izšlo nekaj številk glasila Novo Jutro. Šele v teh (»desnih«) medijih se je začelo resno (sistematično in poglobljeno) pisati o komunistični revoluciji, nasilju in povojnih pomorih. Šele v drugi polovici 90. let, ob razpravi o lustraciji v parlamentu, so tudi drugi mediji »osvojili« besedo komunizem in jo začeli uporabljati v povezavi s komunistično revolucijo ter medvojnim in povojnim nasiljem.

Spominska slovesnost v Kočevskem rogu leta 1995. FOTO: Ivo Žajdela

Veliki zločin in odpoved demokratične države

Podobno kot z mediji je bilo tudi z državo oziroma njenimi ustanovami. Te niso naredile ničesar, kar bi po zakonu (in naravnem pravu) morale, čeprav se je že vedelo za mnoga grobišča, kjer so bili zakopani umorjeni. Ne policija ne sodstvo se nista zganila. S svojo ignoranco do očitnih elementov, ki so zahtevali policijsko-sodno preiskavo, so dokazovali, da so bili zvesta dekla vladajoče politike, ki je prav tako ignorirala to problematiko.

Spet je bilo vse odvisno od nekaj posameznikov, ki so sprožili ali organizirali odkrivanje in tudi že prve posege na prikritih grobiščih. Leta 1996 so odkrili kosti na dveh grobiščih v Celju (na Golovcu), preboj pa se je zgodil šele v Slovenski Bistrici – več kot deset let po demokratizaciji Slovenije. Tudi tam se je posameznik, član občinskih organov, prizadeval za izkop grobišča v nekdanjem zaklonišču. Tako kot v Slovenski Bistrici se je tudi na Televiziji Slovenija našel posameznik (Jože Možina), ki je o bistriškem grobišču posnel dokumentarec, njegovo predvajanje pa je morda prvič močneje pretreslo Slovence. V naslednjih letih je sledilo še nekaj dokumentarcev, namenjenih ljudem, ki so jih ubili komunisti.

Spominska slovesnost na Lajšah nad Cerknim leta 2004. FOTO: Ivo Žajdela

Vladna komisija za grobišča

V okviru vladne komisije se je zgodovinar dr. Mitja Ferenc resno lotil evidentiranja zamolčanih grobišč, v okviru kriminalistične policije pa je bila sprožena akcija Sprava, s katero so iskali krivce za povojne pomore. Pri tem niso bili uspešni, zbrali pa naj bi precej podatkov. Z nastopom nove (»desne«) vlade leta 2004 je, kljub nadaljevanju »nezainteresiranosti« in celo nasprotovanj tovrstnemu raziskovanju, prišlo do prenovitve vladne komisije za grobišča (predsednik je postal zgodovinar Jože Dežman), ki se je lotila tudi prvih izkopavanj, predvsem pa sondiranj prikritih grobišč. Šele zdaj so različni mediji obširneje začeli poročati o tej problematiki.

 Po letu 1990 se je največ o revoluciji in njenem nasilju pisalo v časniku Slovenec, v Zavezi (glasilo Nove Slovenske zaveze) in v reviji Demokracija. Članki o tej temi so od februarja 2008 naprej vsakomur na ogled na spletnem naslovu www2.scnr.si.

Nadaljevanje v: Ivo Žajdela, Janez Črnej, Celje, taborišče Teharje, pomori, poboji, grobišča [2]

1/8