Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

[IZ ARHIVA] Dan upora

Za vas piše:
Jože Kurinčič
Objava: 27. 04. 2023 / 08:23
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 27.04.2023 / 08:45
Ustavi predvajanje Nalaganje
[IZ ARHIVA] Dan upora
Se bo slovenski kristjan uprl javnemu čaščenju komunistične revolucije, njenih laži in zločinov – ali bo ostal »ovčji narod«? FOTO: spomeniki.blogspot.com

[IZ ARHIVA] Dan upora

27. april – dan upora proti okupatorju – je spominski dan na odločitev nekaterih Slovencev, da se na okupacijo uprejo z orožjem v roki, da na nasilje odgovorijo z nasiljem, da »previharijo viharje, prepošastijo pošast« (Bor); prepričani so bili, da smo Slovenci kot narod obstali le zaradi upornosti, in da bi nas, če se ne bi upirali, »že kdaj odnesel plaz« (Kajuh).

Tako so l. 1941 premišljevali predvsem mladi, ki so vedno bolj bojevniško razpoloženi; njihovo bojevitost pa so podžigale tudi ideje o razrednem boju, ki da je gibalo druž­benega napredka. Ta odločitev za nasilni upor in »pravično vojno« se je kmalu sprevrgla v »malikovanje zločina« (N. Velikonja) in v državljansko vojno.

Ob nasilnem uporu pa se je vedno pojavljal tudi drugačen, nenasilen upor. Najbolj jasno je predstavljen v evangelijih. Jezus se je neprestano upiral krivičnim družbenim strukturam in zatohlemu farizejstvu. Poznamo tudi Gandijev nenasilni upor, Tolstojev pacifizem ... Danes je v slovenskem prostoru popularna ideja strpnosti in nenasilja.

Prispevek Jožeta Kurinčiča je bil najprej objavljen v tedniku Družina (17/2017).

V tem smislu je naša družba bolj krščanska, saj je odpoved nasilju v skladu s Kristusovim zgledom in oznanilom. Vendar gre tu pogosto le za lepo idejo, ki jo zavržejo že pri razlagi dogajanja med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Tako uradno zgodovinopisje in velik del javnosti še vedno trdi, da je bil med vojno oborožen upor zoper okupatorja edina legitimna odločitev in da so bile drugačne izbire izdaja.

In kaj lahko pomeni upor sodobnemu slovenskemu kristjanu? Je to (ne)vrednota, ki jo kaže kot relikt komunistične ideologije zavreči? Nikakor! Jezus je bil upornik, sv. Pavel in sv. Frančišek sta bila upornika, prav tako drugi veliki krščanski svetniki. Zdi pa se, da je krščanska ideja o nenasilju postala prikladen izgovor za pasivnost, sprijaznjenost s stanjem, v kakršnem smo. Srečko Kosovel je tako pasivno držo Slovencev, ki se niso odzvali na fašistično zatiranje na Primorskem, ostro obsojal in svoje sodobnike kritično imenoval »ovčji, beli narod«. Se bo slovenski kristjan angažiral in uprl potiskanju v geto, se bo znal postaviti npr. za spoštovanje vere v šolah, se bo uprl poneumljanju v medijih, bo stopil v javnost in zahteval, da postane vera družbeno priznana vsaj tako, kot je šport, se bo uprl moralni apatiji, prodoru cinizma in nihilizma v šole? Se bo uprl javnemu čaščenju komunistične revolucije, njenih laži in zločinov – ali bo ostal »ovčji narod«?

Nalaganje
Nazaj na vrh