Pakistanska ljudska pravljica

Nekoč je živela vdova, ki je imela sinčka. Živela sta v velikem mestu in se iz dneva v dan trudila za ljubi kruhek. Ljudje v tistem mestu pa so bili hudobni in so jima storili mnogo hudega.

Nekega dne deček reče mami: »Vsi otroci okoli mene imajo babico, samo jaz ne.«

»Tudi ti jo boš dobil,« ga pomiri mati.

In res, nekega dne pride mimo stara beračica, vsa slabotna in umazana. Fant jo zagleda in vzklikne: »To bo moja babica!«

Vdova starko brez oklevanja povabi v njun dom. Najprej jo skrbno okopata. Ker je bila starka ušiva, ji obereta vse uši in jih zmečeta v lonec. Starka jima reče: »Ne vrzita jih proč, temveč zakopljita lonec na rob vrta! Ko pride povodenj, ga izkopljita!«

»Povodenj? Kdaj pride povodenj?« vpraša deček.

»Ko bodo levoma pred mestnimi vrati pordele oči,« reče starka.

Tako dobi deček babico in mirno živijo skupaj. Vsak dan že navsezgodaj steče k levoma gledat, ali imata pordele oči.

Nekega dne reče babica dečku: »Iz lesa naredi ladjico in jo spravi v omaro!«

Fant uboga babico in vse naredi, kot mu ona veli.

Nekega jutra imata leva pordele oči.

»Zdaj pa hitro izkopljita lonec,« reče babica, »in vzemita ladjico iz omare!«

Mati in sinček jo ubogata. Ladjica se iz minute v minuto veča, da postane nazadnje prava ladja. In glej, v loncu ni več uši, temveč pravi biseri. Začudeno pogledata babico, ki jima ukaže: »Pojdita zdaj na ladjo in lonec vzemita s sabo! Na ladjo pa rešita živali, ne ljudi, ker ti znajo biti hudobni!« Mati in sin gresta na ladjo, babica pa izgine.

In res začne deževati. Vode se nabirajo in v strašanskem nalivu začnó naraščati. Ladja se začne dvigati in zapluje. Mimo priplava mačka, ki jo deček reši na krov. Za njo še pes, sova, tiger, male miške, krokar, roj čebel in številne druge živali, ki jim mati in sin pomagata na krov.

Nenadoma zagledata moža, ki plava proti ladji. Dečku se zasmili in reče: »Mati, rešiva tega reveža!« Mati se zamisli: »Babica je vendar rekla, da ljudi ne smeva rešiti!« Vendar fant ne odneha: »Rešiva ga! Ne morem ga gledati, kako z zadnjimi močmi plava proti nama.« Tako mu pomagata na krov.

Mati in sin rešita moža, ki se utaplja. Ilustracija: Andreja Peklar

Počasi začnejo vode upadati. Mati in sin zapustita ladjo, živali in mož prav tako. Ladja se spet pomanjša in spravita jo v omaro skupaj z loncem biserov.

Mož pa je bil v resnici hudoben. Polakomni se njunega zaklada. Zato gre k sodniku in mu reče: »Ta dva sta nevarna zločinca, kriva za povodenj, moraš ju zapreti!« Sodnik mu prisluhne in ju res ukaže vreči v ječo.

Tedaj jima priskočijo na pomoč živali. Miške izdolbejo luknjo, skozi katero jima pes prinaša hrano, mačka pa vodo, da ne umreta od lakote. Krokar poleti daleč daleč in se vrne s pismom v kljunu, ki ga spusti pred sodnika.

V njem piše: »Bila sem beračica, a deček in njegova mati sta z menoj ravnala kot s kraljico. Zato sem ju rešila pred povodnjo. Ti, sodnik, ju moraš izpustiti, sicer te bo zadela kazen tako kot vse hudobne ljudi v mestu, ki so v povodnji umrli!«

Sodnik ju ukaže pripeljati predse in ju izpraša. Ko vidi, da se njuna pripoved ujema s starkinimi besedami, ju izpusti iz ječe, vanjo pa vrže hudobneža, ki ju je po krivem zatožil.

Mati in deček pa sta živela v miru in dobroti še dolgo dolgo let. Za babico pa je ostal lep spomin in lonec biserov.

Članek je bil objavljen v marčevski številki Mavrice. Nanjo se lahko naročite v naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!