Cerkev se je napolnila že pri molitveni uri pred mašo in nato pri maši, ki jo je daroval nadškof Anton Stres ob somaševanju petih duhovnikov.

Nadškof je nagovoril romarje s tehtno besedo ob podobi pšenice in ljuljke. Božja služabnica je doživela obsodbe in krivice. Imeli so jo za sleparko, a Magdalena »ni sodila ljudi, ki je niso razumeli. Vedela je, da je človekova naloga ostati zvest, sodbo pa prepuščati Bogu, ker samo on prav vidi v človekovo srce. Živimo v času, ko ljudje zelo hitro sodimo. Koliko krivičnih, zlonamernih ali površnih, neodgovornih sodb in obsodb se izreka po javnih glasilih. Tudi v Cerkvi.«

Nadškof je dejal, da o Magdaleni veljajo Jezusove besede: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim« (Mt 11,25). »Magdalena je bila ena takih malih: preprosta deklica iz preproste družine in iz preprostega, odmaknjenega in neznanega kraja, kakor Nazaret v Jezusovem času.«

Nato pa se je nadškof vprašal: »Kaj nam sporočajo mistič