Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Izstop iz zadrege ateističnega botrstva

Bogomir Štefanič
Za vas piše:
Bogomir Štefanič
Objava: 19. 10. 2022 / 14:48
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 19.10.2022 / 15:12
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Izstop iz zadrege ateističnega botrstva

Izstop iz zadrege ateističnega botrstva
»Narejeni zakramenti« ob umanjkanju osebne vere ne bi smeli zadoščati za to, da duhovnik izda potrebno soglasje za botrstvo. FOTO: Tatjana Splichal
Zgodba o zadregah kandidatke za predsednico republike dr. Nataše Pirc Musar, ki je v več intervjujih (npr. Žurnal24, Novice Svet24) izrazito protislovno dejala, da je sicer ateistka, da pa je »(skoraj) vsem svojim nečakom birmanska botra«, po objavi na naši spletni strani ni ostala brez odmeva. Eden od njih je prišel tudi od župnika župnije, v kateri prebiva predsedniška kandidatka.

Na spletu in v tiskani Družini smo namreč zapisali, da je s svojo trditvijo o hkratnem ateizmu in birmanskem botrstvu v hudo zadrego med drugimi spravila »domačega duhovnika (ali duhovnike), ki je očitno zamižal ne le na eno oko, temveč kar ne obe, ko je prikimal prošnji za njeno botrstvo«.

Očitno ima predsedniška kandidatka »narejene zakramente«, s čimer morda zadosti minimalnim formalnih pogojem za botrstvo, a ti pogoji ob umanjkanju tistega temeljnega, torej osebne vere, pač ne bi smeli zadoščati za to, da bi ji domači duhovnik izdal potrebno soglasje. Cerkvena navodila namreč že vrsto let predpisujejo, da za botrsko službo v drugi župniji domači duhovnik izda potrdilo o sposobnosti za botra, s katerim se kandidat za to javno cerkveno službo kot verodostojen izkaže pred župnikom, ki pripravlja birmanca na prejem zakramenta. Očitno je bilo namreč, da je bila dr. Nataša Pirc Musar botra svojim nečakom ne v domači, temveč v drugi župniji.

Dr. Nataša Pirc Musar svojega domačega župnika nikoli ni prosila za potrdilo o sposobnosti za botrstvo.

Izkazalo se je, da smo s svojo domnevo o zadregi domačega župnika, ki naj bi neupravičeno izdal potrdilo o sposobnosti za botra, sami sebe spravili v hudo zadrego, saj takega potrdila nikoli ni izdal, ker ga dr. Nataša Pirc Musar zanj nikoli ni prosila. Upravičeno smo sicer domnevali, da je ugledna pravnica (vsaj) pri tem vprašanju upoštevala predpisano cerkveno proceduro, a smo se v lastno zadrego zmotili. Predsedniška kandidatka je bila torej birmanska botra brez izjave in potrdila, ki bi izkazovalo, da (med drugim) praznuje nedelje in zapovedane praznike s sodelovanjem pri sveti maši, da upošteva cerkvene zapovedi o spovedi in obhajilu, da se trudi biti dobra in dejavna članica domače župnije, da bo svojega birmanca spremljala na poti njegovega krščanskega življenja …

Kako je bilo protislovno ateistično botrstvo torej sploh mogoče? Da bi prišli iz te informacijske zadrege, smo se za dodatna pojasnila obrnili na predsedniško kandidatko, in sicer z vprašanji: koliko nečakom, v katerih župnijah in kdaj je bila birmanska botra; kdo ji je pri vsakem posamičnem primeru botrstva izdal potrdilo o primernosti za to javno službo oz. kdo jo je v vsakem primeru botrstva potrdil kot primerno za birmansko botro?

Svoje sorodnike in duhovnike je dejansko z večkratnim medijskim poudarjanjem svojega botrstva izpostavila dr. Nataša Pirc Musar sama.

Odziv predsedniške kandidatke je bil tak: »Moji nečaki so že zdavnaj odrasli in od njihove birme je minilo že veliko let. Verjamem, da sem z botrstvom zanje naredila nekaj dobrega in prijaznega, kar nas doživljenjsko še tesneje povezuje kot družino. Nihče mi ni dal vedeti, da je z mojim dejanjem kaj narobe. Ne nazadnje so krščanske vrednote v veliki meri tudi moje vrednote. Vsako vero in vernike spoštujem. Obenem se zavedam, da so temelj evropske kulture, umetnosti in zgodovine prav osnovne krščanske vrednote. Krščanska tradicija, predvsem tista, povezana s prazniki, pa mi je tudi domača. Takratni dober namen se z današnjim pojasnjevanjem podrobnosti spreminja v izpostavljanje mojih sorodnikov in dotičnih duhovnikov.«

Odziv pušča veliko interpretativnega prostora, a najbrž terja tudi kakšen odziv. Denimo na trditev, da s svojim pisanjem izpostavljamo sorodnike predsedniške kandidatke in duhovnike, ki so jo kljub javno izpričanemu ateizmu, ki ni od včeraj, prosili, da je birmanska botra, oziroma ji to dopustili. Svoje sorodnike in duhovnike je dejansko z večkratnim medijskim poudarjanjem svojega botrstva izpostavila dr. Nataša Pirc Musar sama. Možnost, da bi jih obvarovala medijske pozornosti, je bila izključno v njenih rokah, medijska svoboda pa seveda dopušča možnost, da javno izrečene besede javno kritično ovrednotimo.

Botrstvo predsedniške kandidatke se izkaže zgolj kot folklorna fasada, za katero ni nikakršne življenjske vsebine.

In tu se najbrž marsikomu zastavlja vprašanje, ali je ta na prvi pogled obrobna zgodba sploh vredna kritične obravnave. Po naši presoji je, razlogov za to pa je več. Omenimo vsaj kakšnega.

Prvi je povezan s samimi predsedniškimi volitvami. Izrecno in večkratno poudarjanje birmanskega botrstva je namreč v luči volilnih reflektorjev mogoče razumeti kot preračunljivo lovljenje glasov v tistem »bazenu«, v katerem »plavajo« volilni upravičenci, ki so jim cerkveni zakramenti pomembni in sveti. Ker pa se botrstvo predsedniške kandidatke izkaže zgolj kot folklorna fasada, za katero ni nikakršne življenjske vsebine, je dolžnost katoliškega časnikarstva, opozoriti na to »cesarsko nagoto«.

Tudi sklicevanje na krščanske vrednote ali omenjanje papeža Frančiška kot največje moralne avtoritete našega časa ob hkratnem vehementnem zagovarjanju stališč, ki so v popolni opreki s temi istimi krščanskimi vrednotami in papeževim učenjem (npr. o spoštovanju in nedotakljivosti človeškega življenja od spočetja do naravnega konca, o razumevanju družine …), je ne le mogoče, temveč celo potrebno presojati kot potezo političnega marketinga. Nič več in nič manj kot to.

Gospa Pirc Musar nam je v bistvu le »pokazala ogledalo«, v katerem uzremo neprijeten prizor pogosto spodletele birmanske pastorale, ki dopušča ateistično botrstvo.

Drugi razlog za izpostavljanje zgodbe o ateističnem botrstvu pa gre v smeri vabila celotnemu katoliškemu občestvu k samokritičnemu razmisleku o odnosu do zakramentov in njihovega podeljevanja. V to smer je šel za spletno Domovino moralni teolog dr. Gabriel Kavčič, ki je med drugim zapisal, da se v tej zgodbi pravzaprav nimamo kaj jeziti na gospo Pirc Musar, saj nam je v bistvu le »pokazala ogledalo«, v katerem uzremo neprijeten prizor pogosto spodletele birmanske pastorale, ki dopušča ateistično botrstvo in pušča za seboj v ateizem drseče birmance.

Da ne bo pomote: ne na Natašo Pirc Musar, ne na njene sorodnike, ne na duhovnike, ki so ji omogočili botrstvo, niti »pod razno« nismo jezni. V resnici je to zgodba, ki kliče k izpraševanju vesti: vsem tistim, ki smo bili birmani ali bili celo kdaj birmanski botri, seveda pa tudi predsedniški kandidatki, da premisli, ali je smiselno zaradi volilne računice na veliki zvon obešati nesmisel ateističnega botrstva, zlasti pa da premisli, kaj zanjo osebno in za njene sorodnike pomeni njen odpad od vere. Nihče ji namreč ne odreka možnosti spreobrnjenja (ravno obrnjeno!) ter tako izstopa iz zadrege ateističnega botrstva.

Kupi v trgovini

birma
7,50€ Poglej izdelek: Sveta birma - spominski album

Povezano potovanje

Po Plečnikovi Ljubljani

Z umetnostnim zgodovinarjem Klemnom Koširjem

Število dni

1

Naslednji termin

19.02.2023

Nalaganje
Nazaj na vrh