Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst.

Kako je prišlo do tega, da si se odločila za poklicno ustvarjalno pot?

Že od otroštva sem rada ustvarjala – od risanja, šivanja z babico, v šoli je bil moj najljubši predmet likovna vzgoja. Imela sem fazo oblikovanja keramike in obsesijo s kvačkanjem sadja in zelenjave. Cenim ročno delo in premišljeno oblikovane izdelke, arhitekturo, zanima me umetnost vseh področij. Vedno sem vedela, da bi rada imela kreativen poklic, a dolgo nisem vedela, kaj točno to bo. Po študiju industrijskega oblikovanja na ALUO sem se preselila v Berlin – moja dolgoletna želja je bila izkusiti življenje v velikem mednarodnem mestu. Bila sem brez načrta, nisem govorila nemško, ravno sem končala faks in ni bilo lahko najti službe.

Vedno sem vedela, da bi rada imela kreativen poklic, a dolgo nisem vedela, kaj točno to bo.

Ampak to pestro mesto, zanimivi ljudje, umetnost na vsakem koraku so mi dali tak navdih, da sem po letih spet začela risati (ne tehničnih reči kot na faksu), ampak zanimive, zabavne izkušnje svojega novega vsakdana v Berlinu. Od takrat je minilo 7 let in še vedno rišem. Včasih se mi zdi neverjetno, da je to tudi moja služba. Zelo mi ustreza, kako malo prostora in opreme potrebujem za ilustriranje v primerjavi z drugimi umetniškimi smermi. Poleg tega je ilustracija izjemno vsestranska: od knjig, revij in embalaže do oglaševanja, animacij na ekranu ali risanja v živo na dogodkih – možnosti so skoraj neskončne.

Kako si postala ilustratorka?

K risanju in ilustraciji me je spodbudila selitev v Berlin. Diploma v oblikovanju mi je dala nekaj osnov v risanju, občutku za kompozicijo in barvo, navajena sem bila samostojnega učenja iz knjig, spletnih vsebin in z eksperimentiranjem. Nimam formalne izobrazbe v vizualni komunikaciji in ilustraciji, le res veliko vaje, risanja, učenja prek YouTube videov, poslušanja podkastov in opazovanja dela ilustratorjev, ki jih občudujem. 

»K risanju in ilustraciji me je spodbudila selitev v Berlin.« Ilustracija: Jana Polak

V zadnjih dveh letih sem opravila tudi nekaj spletnih tečajev o poslovni strani ilustracije in o ilustraciji dogodkov v živo (graphic recording). Tečaji so res dobri za spoznavanje novih veščin in tehnologij, ampak najbolj pomembno je risanje, risanje in še več risanja.

Ali se kot umetnica kdaj počutiš brez navdiha?

Kadar čutim, da nimam navdiha, je to navadno pomanjkanje energije, časa in potrpljenja. Pri ilustraciji ni treba izhajati iz notranjega sveta – naloga je navadno napisana v briefu naročnika, članku, besedilu ali pa si jo ilustrator zamisli sam. Ko mi je risati težko, si vzamem odmor, poskrbim, da je okoli pisalne mize red, pomaga sprehod ali telovadba. So dnevi, ko mi skica uspe v prvo in v risanju uživam, včasih pa se trudim in ne uspe. Pomembno se mi zdi pri teh trenutkih vztrajati in poskušati skicirati čim več idej, saj tako lažje pridem do rešitve kot z gledanjem v zrak. Pride tudi dan, ko mi res ne gre. Če nisem s projektom v časovni stiski, rečem: OK, nadaljujem jutri.

Opiši, prosim, kako poteka tvoj ustvarjalni proces.

Ustvarjalni proces začnem s kratko raziskavo teme, motiva, ki ga rišem. Skiciram nekaj idej, včasih s svinčnikom na papir, če rišem za naročnika, pa po navadi na tablico – tako jim lažje pošljem skice v vpogled. Po odobreni skici nadaljujem z obrobami. Te narišem s črnilom na papir, jih skeniram, odstranim ozadje in pobarvam digitalno na tablici. Ko rišem zase ali portrete po naročilu, uporabljam tudi akvarelne barve. Ob delu rada poslušam podkaste.

»Ko rišem zase ali portrete po naročilu, uporabljam tudi akvarelne barve.« FOTO: Osebni arhiv

Vsak umetnik je prepoznan po svojem stilu. Kako bi opisala svoj stil in kako si vedela, da je »to to«?

Vsak umetnik sčasoma razvije prepoznaven izraz, pri meni pa je bil ta proces precej naraven. Svoj stil bi opisala kot topel, igriv in optimističen, z lahkotnimi linijami in živimi barvami. Rišem s čopičem in črnilom, saj digitalna linija nikoli ne ustvari enakega, pristnega občutka – s tem načinom risanja se preprosto počutim domače. Moje ilustracije so unikatne, ker vanje vpletam izkušnje iz svojega življenja. Čeprav še vedno preizkušam nove tehnike in materiale, se vedno znova vračam k temu izrazu, ki se mi najbolj prilega. Kljub temu se moja risba skozi čas nenehno razvija in spreminja.

Veliko slišimo, da imajo umetniki težko pot do zaslužka. Na kakšne načine se lahko ilustrator zaposli?

Kot ilustrator je zelo težko najti redno zaposlitev. Večina ilustratorjev je samozaposlenih in dela projektno, z različnimi naročniki. Umetniško delo je po naravi precej negotovo, zato se količina dela in zaslužka iz meseca v mesec močno spreminja. Prav zato se veliko ilustratork in ilustratorjev preživlja tudi z drugimi deli, na primer z oblikovanjem ali povsem drugačnimi, »neumetniškimi« zaposlitvami. 

Večina ilustratorjev je samozaposlenih in dela projektno, z različnimi naročniki.

Tudi sama sem se precej zgodaj odločila, da bom večino svojega časa posvetila ilustraciji, hkrati pa ohranila nekaj stranskih del. Izbrala sem si takšna, ki so fleksibilna in me mentalno ne izčrpajo, da lahko svojo energijo usmerim v ustvarjanje. Delala sem v strežbi, v trgovini, trenutno pa dvakrat tedensko popoldne »varuškam«. Dodatni zaslužek mi daje nujno stabilnost v mesecih, ko je plačanih projektov manj. Poleg tega so ta dela zame tudi prijeten, aktiven odmor v resničnem svetu, kar mi prav pride, saj bi sicer ogromno časa preživela sama za svojo mizo.

Dejavna si tudi na družbenih omrežjih, kjer prikazuješ svoje življenje in delo. Zakaj si se odločila ustvarjati vsebine tudi na tem področju?

Družbena omrežja mi ogromno pomagajo, saj je to najlažji način, da svoje delo pokažem javnosti in potencialnim naročnikom. Večina mojih projektov pride prav prek Instagrama, TikToka ali YouTuba, kjer so prisotni tudi založniki, uredniki in zasebne stranke. V času umetne inteligence se mi zdi še posebej pomembno, da ljudje vidijo, da so moje ilustracije osebne – izraz mojih izkušenj, razmišljanj in vsakdanjega življenja. Ljudje jih ne gledajo le kot končne izdelke, ampak jih zanima tudi proces.

»Večina mojih projektov pride prav prek družbenih omrežij, kjer so prisotni tudi založniki, uredniki in zasebne stranke.« FOTO: Osebni arhiv

Zelo mi je všeč tudi odziv sledilcev, pogosto dobim odlične ideje in navdih od ljudi, ki me spremljajo, pa tudi od ilustratorjev in umetnikov, ki jim sledim sama. Poleg tega mi družbena omrežja dajejo občutek skupnosti, kar mi veliko pomeni, saj je umetniško delo lahko precej samotno.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst (3/2026). Spremljaj Najst tudi na Facebooku, Instagramu in TikToku.