Janez, Bog je!

Janez Krmelj je že 37 let misijonar na Madagaskarju – v mestih Matanga, Ranomena, Midongy in Ampitafa. Njegova pristnost, odprtost in srčnost v skrbi za zdravstveno in socialno pomoč najbolj ranljivih ga žene, da z neverjetno gorečnostjo in v zaupanju Bogu sooblikuje skupnosti, gradi poti, bolnišnico, porodnišnico, vrtec, šole in služi ljudem, ki so pogosto pozabljeni. Veliko jih je, zato je toliko bolj hvaležen tako za pomoč zdrav-stvenih delavcev, prostovoljcev, tehnične podpore na njegovem misijonu kakor tudi za vse dobrotnike. »Pogumnemu in gorečemu misijonarju, ki živi tako skromno, je treba vedno pomagati,« o njem zapiše Pedro Opeka. »Slovenski misijonarji smo povezani, ker skušamo živeti evangelij sredi ljudi, ki so pozabljeni od vseh predstavnikov države, zato je naše prijateljstvo močno zasidrano pri oznanjevanju Božje ljubezni ne v besedah, ampak v dejanjih.« Vedeli smo, da smo v Božjih rokah Janez je bil rojen v Selu nad Polhovim Gradcem, bil je prvi od štirih sinov. »Vsak dan smo šli skupaj z Bogom od začetka do konca dneva. Živeli smo skromno. Čez dan smo pomagali pri delu na hribovski kmetiji, zvečer pa smo skupaj molili rožni venec in lavretanske litanije. Če je grmelo in treskalo, smo molili ob prižgani sveči za odvrnitev hude ure, in ko je v soboto zvonil delopust, smo šli okrog njiv in posevkov, jih blagoslavljali in molili. Vedeli smo, da smo v Božjih rokah.« Po srednji veterinarski šoli je čakal na služenje vojaščine. In ko se ozira nazaj, vidi, da so bila otroška in mladostna leta priprava na poslanstvo misijonarja, čeprav tega takrat še ni vedel. Čeprav ne bi smel biti vojak, ker ima na desnem očesu 95-% slepoto (razloči samo svetlobo in temo), je moral iti k vojakom zaradi 'karakteristike' (oče je bil domobranec). Odrejen je bil v saniteto, kjer so ga zasliševali in kaznovali, ker mu je nekdo poslal verski list Družina. Po ukazu oficirja se je moral v blatu plaziti po tleh, potem pa mu je zaničujoče rekel: »Če bi čakal, da te bo tvoj Bog rešil, bi bil danes mrtev. Jaz sem te rešil.« Znašel se je v težki krizi in bi verjetno obupal, če ga Bog ne bi nenadoma razsvetlil, prevzel in mu s svojo bližino vtisnil v srce: »Janez, Bog je!« To je bil začetek njegove osebne vere, je prepričan. Ti si pa ta prav'! Iz hvaležnosti Bogu za rešitev je sklenil: »Za tri leta grem kot lai- ški misijonar v Zambijo.« Kmalu je spoznal, da je to premalo: »Za duhovnika bom šel in bom vse življenje izročil Bogu.« Bog pa mu je na viden način ostal blizu in mu govoril po znamenjih. Končno je 14. decembra dobil odločbo, da je nesposoben za služenje vojaškega roka v mirnem stanju in dan kasneje prišel domov. »Samo, da mi ne boš delal sramote,« je oče komentiral njegovo odločitev, mama pa se je razveselila. Domači župnik Gregor Andolšek je šel z njim k škofu Leniču. »Ti si pa ta prav'!« ga je ta potrepljal po ramenih. Odločitev je bila jasna in že v začetku januarja je vstopil v bogoslovje, 19. januarja pa ga je zjutraj obiskal oče s posebnim darilom: »Sedemintrideset let sem kadil in odločil sem se, da bom nehal. To bom žrtvoval zate, da boš dober duhovnik.« Leta 1984 je bil posvečen v duhovnika. V pogovoru z nadškofom Alojzijem Šuštarjem je večkrat omenil svojo željo, da bi rad šel na misijon. Kot kaplan je bil eno leto v Kamniku in tri leta v Kranju. Ko je delal z župnikom v gozdu, ga je nepričakovano obiskal lazarist Franc Buh, ki mu je nadškof povedal, da se zanima za misijone. Povabil ga je na Madagaskar. Vsi so potrebni pomoči Ko je prišel na misijon na Madagaskar, ga je presenetila tako drugačna miselnost. »To je pleme Antešaki. Dva ali trije od najstarejših v vasi imajo zadnjo besedo in se mora vse ravnati po njihovem planu. Jezik je slikovit, vedno je v ozadju neka realnost. Pogovori se vršijo na podlagi ljudske modrosti. Prednost je v tem, da imajo vero v enega Boga, vsebina pa je anemistična in naše življenje je prekratko, da bi to razumeli.« Moč za delo v misijonu Janez zajema v molitvi. »V verskem življenju je isto, kakor če bi bila hrana na mizi in bi se težko hranil, če ne bi imel žlice. Žlica pa je naš delež. Bog nam daje vse potrebno, treba pa je znati zajeti.« Vstaja zgodaj, dvajset pred peto, zmoli večino vseh molitev, ker ne ve, kaj bo čez dan. »Človek je prvi in v sočloveku so usta Jezusa Kristusa. Mi smo obraz Cerkve, ki jo ljudje vzljubijo. Čas, ki mi je na razpolago, izkoristim za molitev. Brez molitve ne bi prišel daleč. Živim iz izkuš-nje z Bogom. Zelo blizu mi je in že tolikokrat mi je pomagal, ko bi lahko obupal, pa najde rešitev, da jasno pokaže, da kdor ima oči, lahko vidi, in kdor ima odprto srce, bo lahko prepoznal.« Janez izžareva globoko vero v Jezusa Kristusa in zaupanje v Božjo previdnost, pove o njem Pedro. Janez je pri delu v misijonu v navezi z njim: »Oba imava isto strategijo socialnega dela in sodelujeva. Delam po njegovem vzorcu in smo zgradili že 22–23 zidanih hiš, večinoma nadstropnih.« V veri rastemo skupaj Ko se po 37 letih ozira nazaj, se spominja, kako so začeli z bolnišnico Ampitafa. Pokazalo se je, da je treba ljudi poučiti, zato so odprli osnovno šolo, nižjo in višjo gimnazijo – imajo že tretjo generacijo maturantov. »Starši nimajo za šolnino, zato prosim za pomoč pri trikraljevski akciji za plače učiteljev. Naši ljudje nimajo možnosti, da bi skrbeli zanje, jim plačevali bivanje. Slovenska karitas nam pomaga z letno pomočjo za hrano, da imajo lahko naši otroci opoldne topel obrok. Hvaležen sem domačinom, ker me sprejemajo. V veri rastemo skupaj. Živeti v skupnosti kot kristjani po zgledu Jezusa Kristusa, to nikogar ne ogroža.« Pogled pa ima usmerjen tudi naprej: »Mladim bo treba omogočiti izobraževanje iz živinoreje in agronomije. Naše delo ni v konfrontaciji, ampak v odpiranju novih poti. V septembru bomo sprejeli v internat dekleta s podeželja – nekaj moramo narediti, da jih obvarujemo.« Janezovo delo zadnjih 15 let je zaznamovano z začetkom novega misijona Ampitafa, v Vatanatu (34 km stran) pa bodo letos po veliki noči začeli graditi ambulante in porodnišnice. Kdor želi pomagati pri gradnji, naj fotografira QR kodo:

Janez, Bog je!

Janez, Bog je!

Vedeli smo, da smo v Božjih rokah

LESCE

Poljski karmeličan še v priporu

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.